Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Naš odnos do “kulture” serijskih morilcev je bil vedno konflikten; po eni strani njihova dejanja strogo obsojamo in se nad njimi zgražamo, po drugi pa nas lastna morbidna radovednost vedno znova vleče v sprevržene ume omenjenih osebkov, kar posledično privede do tragičnega spoznanja, da so serijski morilci enako vplivni ali celo čislani kot rock zvezde. Ta shizofrena privlačnost do banalnosti zla predstavlja osrednji motiv umazane filmske klasike iz 80. let, Henry: Portrait of a Serial Killer režiserja Johna McNaughtona. Film delno temelji na življenje resničnih serijskih morilcev Henryja Lee Lucasa in Ottisa Toola, ki naj bi med letoma 1960 in 1983 umorila več kot 600 ljudi, četudi naj bi bila ta številka pretirana, saj je dvojica hrepenela po pozornosti in priznavala odgovornosti za umore, ki jih sploh nista zagrešila. Gledalec naj od pričujočega filma ne pričakuje klasične biografije; McNaughtonov film je napol dokumentaren vpogled v delček življenja naslovnega serijskega morilca (fenomenalno zlovešči Michael Rooker), ki v družbi nekdanjega zaporniškega kolega Ottisa in njegove travmatizirane sestre Becky potuje po Ameriki in izvršuje brutalne umore, napetost med trojico pa še dodatno podkrepi Ottisov incestoidni odnos do lastne sestre in Beckyjina živalska privlačnost do navidez uglajenega Henryja. Henry: Portrait of a Serial Killer je umazan, brutalen, okruten in boleče realističen portret sprevrženega uma, ki predstavlja eno od najbolj edinstvenih gledalskih izkušenj vseh časov. Posebnost film je ta, da se povečini ne osredotoča na prikaz eksplicitnega nasilja, ampak nanj zgolj namigne in ga pospremi z odlično vzdušno glasbo, zato pa je film toliko bolj neprijeten z vidika necenzuriranega in morbidnega prikaza sveta serijskih morilcev, ki nas tako močno odbija kot tudi privlači. Nekateri gledalci bodo verjetno imeli težave s strukturo filma, ki nima klasičnega uvoda in zaključka, ampak se zgolj sklene na naključni točki in glavnemu liku ne nameni nobene psihološke katarze, toda ravno tu se skriva poanta zgodbe; serijski morilec ne potrebuje odrešitve oz. jo niti ne sme biti deležen.

Letos mineva že več kot 50 let od ene najhujših letalskih nesreč v zgodovini človeštva; 13. oktobra 1972 je zaradi slabih vremenskih razmer nad Andi strmoglavilo letalo s člani urugvajske ragbi ekipe in njihovih najožjih sorodnikov, od 45 potnikov pa jih je preživelo zgolj 16 in slednji so čakali na prihod pomoči dobra dva meseca in pol, v tem času pa so se bili v borbi za preživetje v zasneženih gorah prisiljeni zatekati k ekstremnim odločitvam, med drugim so morali zaradi pomanjkanja hrane začeti jesti ostanke trupel svojih mrtvih kolegov. Zgodba o preživetju, ki je enako pretresljiva kot tudi navdihujoča, je bila med drugim deležna hollywoodske filmske uprizoritve Alive iz leta 1993 v režiji Franka Marshalla, ki je resnične dogodke pričakovano podredila sicer neškodljivi melodramatičnosti in sentimentalnosti. Na srečo tega ni na spregled v epski pustolovski drami Society of the Snow, ki je daleč najbolj verodostojen, nesentimentalen in hkrati ganljiv prikaz omenjene tragedije; v prvi vrsti zato, ker se režiser in scenarist J.A. Bayona odreka senzacionalizmu in eksplotaciji tragedije (še posebej, ker kanibalizma ne izrabi za cenene šoke), zato pa bistveno več časa nameni tistemu, kar je bistvo celotne zgodbe; o neumorni moči preživelih ter tovarištvu, ki tudi v najbolj ekstremnih okoliščinah pri človeku ohrani moralni kompas. Film sicer še vedno ohranja močno dozo krutega realizma in ne odmika pogleda stran od nepredstavljivih grozot, katerim so bili priča udeležnci t.i. Čudeža v Andih, toda pri tem nikoli ne prestopi meje zdravega okusa. Film odlikuje tudi sapo jemajoča fotografija, ki izvrstno zajame enako veličastno kot zastrašujočo naravo zasneženih Andov, odličen igralski ansambel ter emocionalni epilog, ob katerem bi se Hollywood lahko učil, kako ustvariti prizor, ki je ganljiv, vendar pri tem gledalca ne sili k joku. Society of the Snow je srhljiva in čustveno razburkana rekonstrukcija tragedije, ki je hkrati postala tudi ena od najbolj navdihujočih zgodb o tem, česa vse je zmožen človekov nagon po preživetju.