Blues Brothers 2000 (1998)

Rating: 3 out of 10.

Zakaj posneti nadaljevanje filmov, ki ne potrebujejo nadaljevanj? To je večno vprašanje, ki spremlja tovarno sedme umetnosti Hollywood že od njenega nastanka naprej in četudi se zdi, da so nepotrebna nadaljevanja trend zgolj v zadnjih letih, temu ni tako; Blues Brothers 2000 predstavlja nadaljevanje kultne komedije in enega najboljših filmov iz 80. let The Blues Brothers in vsaj na prvi pogled se zdi, da so vsi elementi formule uspeha na mestu. Z izjemo pokojnega komika Johna Belushija se večina ekipa vrne nazaj v staro sedlo; Dan Aykroyd in John Landis sta film (znova) spisala, Landis (znova) režiral in film ohranja svoj zaščitnik znak prepletanja popkulturnih referenc, pokojnege Belushija pa “nadomesti” prav tako odlični komični igralec John Goodman. Zakaj je potemtakem Blues Brothers 2000 ne zgolj slab film, ampak celotno sramotno eksplotacijski in zombijevski dolgčas, nevreden tega, da se ga sploh omenja v zvezi s slavnim predhodnikom? Težko je reči, kaj točno je šlo narobe, toda pričujoči film izgleda kot produkt amaterskim komikov, ki se (pre)močno trudijo posnemati dvojec Blues Brothers, vendar hkrati ne razumejo, kako ponujen potencial spraviti v koherentno in duhovit gledalsko izkušnjo. Seznam težav, s katerimi se Blues Brothers 2000 sooča, je enakovreden s številom razbitih policijskih avtomobilov v prvem delu; nesmiselna zgodba, ki ne vodi nikamor, neatraktivne in dolgočasne pevske / plesne točke, povečini leseni igralski nastopi (z izjemo Goodmana, ki se morebiti celo preveč trudi za tako podpovprečen izdelek) ter šibak humor, ki se povečini zanaša na (tedaj) močno zastarele popkulturne reference in metafikcijska mežikanja v kamero, ki nas venomer opominjajo, da bi v času, ki ga namenjamo temu zmazko, lahko gledali kaj boljšega. Naprimer predhodnika, ki tudi po 40 desetletjih še vedno deluje duhovito, energično in domiselno. Čisto nasprotje mrtvila, ki ga imenujemo Blues Brothers 2000.

Edward Scissorhands (1990)

Rating: 7 out of 10.

Tim Burton je bil v svojem zlatem obdobju znan kot najbolj ekscentrično ime Hollywooda, ki je znal prepletati temačno gotsko vzdušje s fantazijskim, skorajda pravljičnim pridihom in po velikanskem uspehu filmov kot sta Beetlejuice in predvsem Batman mu je bilo dovoljeno realizirati svoj več let nastajajoči projekt; prisrčno gotsko pravljico Edward Scissorhands, ki obeležuje tudi njegovo prvo sodelovanje z dolgoletnim prijateljem Johnnyjem Deppom. Zgodba je poznana; naslovni junak je nedokončan humanoidni robot s škarjami namesto rok, ki sameva na podstrešju zapuščene graščine pokojnega znanstvenika, nekega dne pa ga medse sprejme povsem običajna predmestna družina, ki mu želi pomagati pri lažji vključitvi v “normalno” življenje, Edward pa preko tega spozna dosedaj njemu neznana občutja kot so strast, strah in predvsem ljubezen. Edward Scissorhands je tiste vrste film, ki se ne želi pretvarjati, da je kaj več kot ganljiva pravljična pripoved o lepotici in zveri, ki gledalca opomni na to, kakšne predsodke ljude gojimo do drugačnosti, hkrati pa uveljavi dobro poznan lik samotarskega družbenega izobčenca s plemenitim srcem. In četudi je zgodba povečini predvidljiva, to sploh ni moteče, saj Burton pred nami odpre čaroben svet kontrastov, bizarnih pravljičnih motivov ter impresivne scenografije, pospremljene z večno čarobnostjo glasbe Dannyja Elfmana, še bolj zanimivi pa so številni pokloni klasičnim grozljivkam kot so Frankenstein, Dracula in Phantom of the Opera. Srčiko filma predstavlja tudi očarljiva kemija med Deppom in Winono Ryder v vlogi najstniške hčerke, ki se zaljubi v Edwarda, preseneti pa tudi nepričakovano bridek epilog, s katerim Burton opomni, da ni nujno, da se vsaka pravljica konča s sladkobnim in sentimentalnim sklepom. Četudi bi filmu koristilo nekoliko več poglobljenosti (npr. vidik, kako lahko robot občuti človeške emocije, je povečini povsem ignoriran), gre še vedno za očarljivo fantazijsko dramo, za katero se čuti, da je Burtonov otrok, na katerega je najbolj ponosen.