Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Res je nekoliko žalostno, da Slovenci v 30. letih, odkar smo v samostojni državi, še nismo bili deležni domačega božičnega filma v pravem pomenu besede. Ne govorimo zgolj o filmu, ki se dogaja zgolj v božičnem času, ampak občinstvo nagovori z njegovimi vrednotami ter poučnimi moralnimi nauki o medsebojnem spoštovanju in sprejemanju drugačnosti. To vrzel je končno uspel zapolniti prikupen družinski film Kapa, ki sicer sledi preverjenemu vzorcu klasičnih božičnih filmov; dva posameznika in različnih družbenih slojev po spletu okoliščin obtičita skupaj in se naučita spoštovati drug drugega. Tokrat sta to Erik, vase zaprt fant, ki živi v mladinskem domu in ves čas na glavi nosi kapo, ki mu jo sešila mama ter Lučka, razvajena deklica iz premožne družine, ki si za božič od vsega najbolj želi kužka. Ko je Erik izbran, da božič preživi z Lučkino družino, se dvojica kakopak med seboj ne razume, toda tekom nenavadnega božičnega večera se Erik in Lučka znajdeta na potovanju skozi mesto, kjer začne spoznavati samega sebe in pravi pomen božiča. Kot že rečeno, je film režiserja Slobodana Maksimovića topla zgodba o prijateljstvu in ljubezni, hkrati pa na več mestih gledalca opomni, kako mnogi za božič niso srečni in ne obrača pogleda stran od bolj resnih socialnih problematik kot so revščina ter ekscesni materalizem. Maksimović in scenaristka Saša Eržen uspeta najti idealno ravnotežje med “hallmarkovskim” sentimentalizmom ter bolj pristno človeško dramo s polno humorja, film pa je prav tako zaznamovan s prečudovitimi podobami božično okrašene Ljubljane, ob katerih si bo gledalec nedvomno spočil oči. In četudi je zgodba predvidljiva (z izjemo sladko-grenkega konca), ju ves čas pokonci držita glavna igralca, izvrstna Gaj Črnič in Kaja Podrebršek, kar je še posebej impresivno in to zgolj dokazuje, da se otroci lahko znajdejo pred kamero z ustreznim usmerjanjem s strani režiserja in preostale ekipe. Nasploh je Kapa preveč prisrčen, dobronameren in topel film, da bi mu lahko očitali kakšno večjo napako, morebiti zgolj to, da ima nekje na polovici nekoliko prepočasen tempo in da bi si na trenutke lahko privoščil kakšno šalo več. Toda kot celota je Kapa film, na katerega smo Slovenci lahko ponosni, saj smo končno dobili ne zgolj prvi slovenski božični celovečerec, ampak tudi izredno gledljiv in zabaven slovenski film nasploh.

All Quiet on the Western Front (1929) nemškega pisatelja Ericha Maria Remarqua velja za enega od najboljših (proti)vojnih romanov vseh časov, ki je z zastrašujočo natančnostjo in neizprostno brutalnostjo popisala travmatične izkušnje marsikaterega nemškega vojaka na zloglasni zahodni fronti za časa prve svetovne vojne. Roman je dosedaj doživel že dve filmski adaptaciji (l. 1930 in 1979), letos pa se jima je pridružila še tretja v režiji Edwarda Bergerja. Tudi tokrat gledalci spremljamo mladega in naivnega nemškega vojaka Paula, ki se v zadnjem letu vojne ves navdušen odpravi na zahodno fronto, vendar pa kmalu po prihodu v blatne in neprehodne jarke ugotovi, da čast in domoljubje na bojišču ne nosita nobene teže, saj si zgolj nepomembna statistika oz. eden od tisočih vojakov, ki čakajo na usodni strel iz sovražnikove puške. Zato ne preseneča, da o Paulu ne izvemo skoraj nič (s tega vidika je roman bistveno bolj poglobljen in informativen), saj je z ostalimi liki zreduciran na anonimnega pešaka in poslušen stroj za ubijanje, medtem ko je fokus filma nekje drugje; v enako uničujoči kot tudi absurdni naravi vojne. All Quiet on the Western Front je iskrena in brutalna moralka z močnim protivojnim sporočilom, ki svoje like s hladnokrvno držo pošilja v brezčutni in groteskni teater nasilja, hkrati pa beleži grozote na bojišču s kratkimi vinjetami, v katerih se prepletajo človečnost kot tudi zlo; prizori kot npr. kjer Paul najprej zabode sovražnega joka, nato pa ga s solzami na licu pestuje ali pa ko nemška vojska v zadnji uri pred dokončnim premirjem izkoristi čas za napad na sovražnikove linije, uspejo na genialen način izluščiti tragično bistvo nesmiselnosti vojnega obračunavanja. Da je film še bolj vzdušen, pa poskrbijo osupljiva vizualna podoba, tehnična izpiljenost (z izjemo na trenutke nekoliko nevmesne glasbene podlage), odlične igralske predstave ter ravno prav hiter tempo, ki upraviči epsko dolžino zgodbe. All Quiet on the Western Front je pretresljiv, neposreden in kaotičen prikaz mehanizma nasilja in norosti, ki ga uteleša vojna.