Treba se je strinjati, da glasba brez občinstva ne more obstajati tako kot bi tudi občinstvo brez glasbe obtičalo v neprijetni tišini, ki bi nas oropala drobnih lepot vsakdana. Tega se zaveda tudi najnovejši celovečerec Matevža Luzarja z naslovom Orkester, ki se estetsko dotika stila trpkih čeških komedij iz začetka 60. let, s katerimi je zaslovel Miloš Forman in lovi ravnotežje nad duhovitostjo ter bridkostjo resničnosti, ki gledalcem nastavlja ogledalo. Luzarjev film ceste se ponaša s preprosto fabulo; pihalni orkester iz Zagorja ob Savi se odpravi v Avstrijo, da bi nastopal na manjšem glasbenem festivalu, film pa iz petih različnih perspektiv prikaže tragikomične posledice hedonističnega uživanja članov orkestra kot tudi njihove zapletene prijateljske in družinske odnose. Luzarjev Orkester je duhovit, ganljiv in predvsem iskren poklon tovarištvu, ki se za izvabljanje gledalčevih čustev ne zateka k sentimentalizmu ali moraliziranju, pa četudi ima vse možnosti, da bi se obrnil v to smer. V stereotipni maniri tipičnega slovenskega filma je tudi tokrat eden od osrednjih motivov alkoholizem, ki je hkrati uporabljen kot komični element ter simbolni opomin na to, kako hedonistični način življenja na turnejah postopoma načne že tako skrhane medčloveške odnose. Kot že rečeno, je Luzarjev film zaznamovan s “klasičnim” stilom, ki vključuje črno-belo fotografijo, pristno naturalistično igro (pohvalno je, da so v filmu ohranili zasavsko narečje in se odpovedali knjižni slovenščini) in več minut trajajočimi statičnimi kadri, ki bi lahko delovali zastarelo, vendar Orkester proti pričakovanjem ohranja močan stik s publiko in s tem filmu daje še dodatno vrednost; neizmerno gledljivost. Drugače povedano; Orkester je esecna mojstrskega filmskega minimalizma, ki bo – upajmo – prepričal tudi največje dvomljivce v kakovost in gledljivost domačega filma.
Category Archives: Posebne filmske recenzije
The Good Boss (2021)

“Vaše težave so moje težave,” se glasi moto Julia Blanca (Javier Bardem), karizmatičnega lastnika uspešne tovarne tehtnic, ki vsaj na prvi pogled daje vtis dobrohotnega humanitarca in empatičnega poslovneža v svetu požrešnega in brezobzirnega kapitalizma. Toda Blanco je pod skrbno negovano fasado sinonim za volka, ki menja kožo, nravi pa nikoli; je namreč pokvarjen, preračunljiv in nemoralen blefer, katerega skrb za delavce prej kot na iskrenost spominja na odnos med sužnjem in lastnikom plantaže, ki se čuti dolžnega vtikati v zasebna življenja svojih podrejenih. Španska satirična komedija The Good Boss spremlja en teden v Blancovem življenju, ko se tovarna pripravlja na prihod ocenjevalne komisije, ki podeljuje regionalno nagrado za poslovno odličnost, “dobri šef” pa mora med drugim poskrbeti za zakonske brodolome svojih sodelavcev, jeznega nekdanjega uslužbenca, ki stavka pred vhodom v tovarno, hkrati pa vrže oči na mlado pripravnico, za katero se izkaže, da je hči družinskega prijatelja. Rdeča nit odličnega filma režiserja in scenarista Fernanda Leona de Aranoe je hkrati duhovit kot tudi trpek prikaz dvoličnosti sistema, ki navzven daje občutek popolne uravnoteženosti (to, da je Blanco obseden z uravnavanjem teže na tehtnicah, nikakor ni naključje, ampak zgovoren prikaz njegove manipulativne narave), vendar pa se navznoter sesuva vase in pušča za seboj splošni moralni kaos. Glavni adut film je kakopak znova karizmatična igra Bardema, ki znova dokaže svojo sposobnost vživljanja v raznolike vloge, tokrat pa se mu še posebej posreči, da gledalcu predstavi sila antipatičen, vendar vsekakor fascinanten lik. V veliko pomoč pa mu je tudi močan scenarij s pikrimi dialogi in črnim humorjem, ki venomer išče ravnotežje med duhovitim in neprijetnim. The Good Boss je satira, ki zbada na primerne načine in nas pod plastjo smeha znova spomni na žalostno resničnost našega vsakdana in kako smo ljudje iz dneva v dan podobni mrhovinarjem.
