Treba se je strinjati, da glasba brez občinstva ne more obstajati tako kot bi tudi občinstvo brez glasbe obtičalo v neprijetni tišini, ki bi nas oropala drobnih lepot vsakdana. Tega se zaveda tudi najnovejši celovečerec Matevža Luzarja z naslovom Orkester, ki se estetsko dotika stila trpkih čeških komedij iz začetka 60. let, s katerimi je zaslovel Miloš Forman in lovi ravnotežje nad duhovitostjo ter bridkostjo resničnosti, ki gledalcem nastavlja ogledalo. Luzarjev film ceste se ponaša s preprosto fabulo; pihalni orkester iz Zagorja ob Savi se odpravi v Avstrijo, da bi nastopal na manjšem glasbenem festivalu, film pa iz petih različnih perspektiv prikaže tragikomične posledice hedonističnega uživanja članov orkestra kot tudi njihove zapletene prijateljske in družinske odnose. Luzarjev Orkester je duhovit, ganljiv in predvsem iskren poklon tovarištvu, ki se za izvabljanje gledalčevih čustev ne zateka k sentimentalizmu ali moraliziranju, pa četudi ima vse možnosti, da bi se obrnil v to smer. V stereotipni maniri tipičnega slovenskega filma je tudi tokrat eden od osrednjih motivov alkoholizem, ki je hkrati uporabljen kot komični element ter simbolni opomin na to, kako hedonistični način življenja na turnejah postopoma načne že tako skrhane medčloveške odnose. Kot že rečeno, je Luzarjev film zaznamovan s “klasičnim” stilom, ki vključuje črno-belo fotografijo, pristno naturalistično igro (pohvalno je, da so v filmu ohranili zasavsko narečje in se odpovedali knjižni slovenščini) in več minut trajajočimi statičnimi kadri, ki bi lahko delovali zastarelo, vendar Orkester proti pričakovanjem ohranja močan stik s publiko in s tem filmu daje še dodatno vrednost; neizmerno gledljivost. Drugače povedano; Orkester je esecna mojstrskega filmskega minimalizma, ki bo – upajmo – prepričal tudi največje dvomljivce v kakovost in gledljivost domačega filma.
