Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Od začetka krvavega balkanskega konflikta mineva že tri desetletja, pa vendar se zdi, da širša javnost o njegovem resničnem ozadju oz. o zamolčanih zgodbah ve zelo malo.Je to, kar nam je dosedaj znanega o vojni na Balkanu, zgolj vrh ledene gore, ki pod gladino skriva številne zgodbe o sprevrženosti človeškega duha v ekstremnih okoliščinah? Eno od teh zgodb pokriva tudi dokumentarni film Sarajevo Safari režiserja Mirana Zupaniča, ki spregovori po prav posebni vrsti lovskega “turizma” za časa obleganja Sarajeva; med letoma 1992 in 1996 se naj bi v okolici mesta pojavljale organizirane skupine ljudi, ki so premožnim tujcem omogočale streljanje na civiliste. Zaradi pomanjkanja konkretnih dokazov o tovrstnih aktivnostih je sarajevski safari ostal zakorininjen v balkanski družbi kot urbana legenda oz. mit, katerega obstoj je vedno postavljen pod velik vprašaj. Zupaničev dokumentarec se te težave zaveda in na srečo ni strukturiran kot pobesnela teorija zarote, temveč bolj kot emocionalen opomin, da vojna v ljudeh prebudi “zver”, ki hrepeni bodisi po sadizmu bodisi po adrenalinu. Kar je v “normalnem” svetu prepovedano, v vojnem stanju postane zakon, nasilje pa rodi kaos in v kaosu so pravila civiliziranega sveta mnogim zgolj v napoto. Sarajevo Safari ni dokumentarec, ki gledalcu polaga besede v usta, temveč svojo pozornost usmeri v srhljiva pričevanja tistih, ki so na omenjenih safarijih sodelovali kot zgolj pasivni opazovalci in tistih, ki so postale (morebitne) žrtve tovrstnega nesmiselnega nasilja.V kolikšni meri so ta pričevanja resnična, je prepuščeno gledalcu, vendar pa je glavna odlika dokumentarca ta, da se odmika od senzacionalnosti vsebine ter navkljub pomanjkanju dokazov izpostavi znano dejstvo; da so nedolžni ljudje edine žrtve vsake vojne.

Hrvaška, leto 2018. Trije nepridipravi Zolja, Jasmin in Mali izpeljejo oborožen bančni rop iz povsem banalnih razlogov; radi bi zbrali denar za potovanje v Moskvo, da bi spremljali finale svetovnega nogometnega prvenstva, kjer se bosta pomerili Hrvaška in Rusija. Na begu pred policijo nehote prečkajo mejo z Bosno in Hercegovino in pristanejo v gverilskem taboru islamistične teroristične organizacije, ki pripravlja bombni napad na Zagreb med prenosom nogometnega finala. To predstavlja okvirni zaplet hrvaške akcijske komedije Divjaci, ki od gledalca pričakuje, naj jo ne jemlje resno, kar se zdi “logičen” pristop; dogajanje je pogosto na ravni čistega absurda, liki so kričeče karikaturni in polni stereotipnih osebnostnih oznak, zgodba za sabo pušča toliko lukenj in nejasnosti, da je o njih skorajda odveč razmišljati in humor je znova tipično balkanski, kar pomeni, da tu ni prostora za politično korektnost in uglajenost, zato pa toliko več za nizke udarce in obešnjaškost. Film se sicer lahko pohvali z za hrvaške razmere presenetljivo vznemirljivimi akcijskimi prizori, dobrimi igralskimi predstavami, majhnim naborom resnično posrečenih šal ter hitrim tempom, ki upraviči svojo skromno dolžno slabe ure in pol. Toda Divjaci je film, ki trči ob hudo težavo; kot že rečeno, od gledalca pričakuje, da ga ne jemlje resno, sam pa počne ravno nasprotno oz. gledalcu ne daje dovolj, da bi ga lahko obravnaval kot povsem absurdno, idiotsko in odštekano komedijo zmešnjav. Z drugimi besedami; Divjaci ni dovolj zabaven film, da bi služil svojemu namenu. Je film, ki navkljub neumnemu zapletu noče sprejeti svoje “neumnosti” in se venomer drži v ozadju ter prestrašeno pazi, da se ne bi preveč strgal z verige. Je film, ki postreže z dobrimi šalami, vendar je teh premalo oz. so ločene z več minut trajajočimi prizori resnosti oziroma dramatičnost, ki pa zaradi absurdne premise ne doseže pričakovanega učinka. Film pestijo tudi nekatere tehnične težave, še posebej na ravni montaže, saj si na več mestih scene sledijo v rahlo zmeden zaporedju oz. celo izpustijo kakšen prizor, ki bi bil ključen za bolj tekoč potek zgodbe. Prednost filma Divjaci je tako hkrati tudi njegova slabost; pridejo trenutki, ko se prepusti absurdnosti, žal pa je mnogo več trenutkov, ko preprosto obtiči na mestu in iz sebe ne spravi nobenega življenja.