Top Gun (1986)

Rating: 5 out of 10.

Stil in vsebina sta ključni sestavini vsakega filma, četudi je treba priznati, da pri komercialnih izdelkih pogosto prihaja do prevlade prvega nad drugim. Tudi v primeru orjaške uspešnice Top Gun, ki je daljnega leta 1986 podirala rekorke gledanosti in zgolj s 15 milijonskim proračunom v blagajne prinesla kar 24 – krat večji zaslužek (ca. 360 milijonov dolarjev), z nepozabnim soundtrackom in frajerskim stilom postala ključni element popkulture 80. let, v stratosfero izstrelila vroče zvezdnike kot sta Tom Cruise in Val Kilmer, hkrati pa je poskrbela za močan dvig popularnosti poklica vojaškega pilota. In naj si o izdelku mislimo, kar hočemo, toda nesporno dejstvo je, da je Top Gun eden najbolj vplivnih in za mnoge kultnih filmov vseh časov. Pa vendar je potrebno odvreči nostalgična očala ter pustiti evforičnost javnosti ob strani ter videti film za to, kar žal je in tu akcijska drama režiserja Tonyja Scotta žal krepko pogrne. Ko je namreč govora o prevladi stila nad vsebino, je Top Gun vsekakor posebnost, saj je njegova vsebina pravzaprav stil; celoten film je hollywoodsko zlikana, kičasta, medlo odigrana (večina igralcev, vključno s Cruisom, Kilmerjem in Kelly McGillis v filmu zgolj pozirajo kot lutke za modne piste), melodramatična, obupno klišejska in površinska reklama reklama za ameriško vojsko. Da ne bomo krivični; film vsekakor očara z nekaterimi vratolomni akcijskimi prizori letenja med oblaki, hkrati pa postreže z odlično glasbo, ki je absolutno predobra za tako prazen in kozmetičen film… vendar pa je to – če smo popolnoma iskreni – hkrati tudi vse, po čemer se večina ljudi film spomni. Razen če omenimo še nekatere zabavne homoerotične podtone, ki so najverjetneje nenamerni, a vendar toliko bolj za počit smešni. Pa vendar; koga po vseh teh letih sploh briga, če je Top Gun boleče povprečen film? Dejstvo je, da brez tega filma tudi 80. leta ne bi bila takšna, kot se jih mnogi radi spominjajo. In to bo za mnoge gledalce več kot dovolj.

Two Days, One Night (2014)

Rating: 8 out of 10.

Depresivna in utrujena delavka Sandra je v precepu; v petek zjutraj prejme telefonski klic s sporočilom, da bo izgubila službo na podlagi glasovanja njenih sodelavcev, ki so se odločali med njenim odpustom ali žrtvovanjem lastne povišice. Navkljub temu se ji ponudi možnost ponovitve glasovanja v ponedeljek, zato mora Sandra tekom vikenda poiskati sodelavce in jih prepričati, da bi ji pomagali ohraniti službo, vendar pa bi s tem izgubili zasluženo povišico. Ta naporna dirka s časom predstavlja osrednji zaplet filma bratov Jeana-Pierra in Luca Dardenna, sicer mojstrov socialnega realizma v sedmi umetnosti, ki se s pogosto strogo dokumentarističnim pristopom dotika nekaterih najbolj perečih problematik sodobne družbe. Brata Dardenne s filmom Two Days, One Night na površju prikazujeta trpeč položaj dehumaniziranega in podhranjenega delavskega razreda, hkrati pa svojo pozornost namenita tudi grajenju simboličnega spomenika tovarištvu in solidarnosti, ki prideta do izraza še posebej v takšnih ekstremnih situacijah kot je dobesedno prosjačenje ljudi, da se te usmilijo in se v imenu humanosti odpovejo svojemu zaslužku. Film se zaveda, da ima opravka z zapletom, ki ne more ponuditi enostavnih rešitev, zato se brata Dardenne znova prepustita vlogi nemih opazovalcev, ne pa razsodnikov, kot to radi počnejo v čezlužniških filmih. V zgodbi pred nami ni dobrih in slabih likov, so le ljudje, ki želijo preživeti in ne glede na njihovo odločitev jih gledalce ne more dojemati kot gole dobrotnike ali pohlepneže. Srce filma kakopak predstavlja glavna igralka, francoska diva Marion Cotillard, ki hodi skozi zgodbo z utrujenim obrazom ter shiranim telesom, s tem pa gledalec ne zgolj čustveno, ampak tudi fizično občuti njen boleč boj za preživetje. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo to, da z izjemo glavnega skoraj noben lik ni pretirano globok, vendar gre pri tem morebiti za namerno odločitev bratov Dardenne, da njihovo eksistenco zreducira zgolj na surov tek za zaslužek in obstoj. Two Days, One Night je močan, kruto realističen, pa vendar ganljiv poklon delavskemu razredu in njegovemu čutu za solidarnost, ki navkljub kapitalističnemu stroju ni izumrl.