Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Molčeči samotar Travis (Harry Dean Stanton) navidez brezciljno tava skozi puščavo v zahodnem Teksasu ob spremljavi hipnotične kitare legendarnega Ryja Cooderja. Ob vstopu v odročni bar izgubi zavest in kmalu zatem zdravnik kontaktira njegovega brata Walta (Dean Stockwell), ki je Travisa nazadnje videl pred štirimi leti, ko je brez pravega razloga zapustil ženo in komaj triletnega sina Hunterja. Paris, Texas, eden od kritiško najbolj cenjenih filmov nemškega mojstra sedme umetnosti Wima Wendersa in hkrati veliki zmagovalec filmskega festivala v Cannesu leta 1984, bi na najbolj preprost način opisali kot road movie o iskanju samega sebe in krpanju ran, ki jih na človeku pustita občutka krivde in izgube. Pot, ki jo opravi glavni junak, je zamišljena brez jasnega cilja oz. preprostih rešitev težkih eksistencialnih dilem, pa vendar se zdi, da njegov koraki vendarle vodijo do točke prebolevanja in iskanja notranjega smisla, ki bi Travisu osvetlilo pot v (nejasno) prihodnost. Wendersov minimalistični in intimni “ep” uspe zgodbo zaviti v tanko meglico enigmatičnosti, saj je osrednji lik skoraj vedno – z izjemo zadnje tretjine – izgubljen in brez jasne predstave o tem, kaj bi rad dosegel in kaj je tisto, kar ga je pahnilo v življenje potepuha. Film se lahko pohvali z odličnimi igralskimi predstavami (tako Stanton in Stockwell sta fenomenalna), že omenjeno nalezljivo Cooderjevo glasbo ter sofisticiranim obravnavanjem univerzalnih humanističnih tem, Wenders pa si pri tem ne zatiska oči pred dejstvom, da odgovorov na številna zastavljena vprašanja ne bo našel. Žal pa Paris, Texas nikoli ne dodobra izkoristi svojega potenciala, saj film pestita dve hibi; ta niti približno ne uspe upravičiti epsko dolžino skoraj dveh ur in pol in je – še posebej v drugi polovici – napolnjen z mnogimi mašili in splošno razvlečenostjo, še bolj pa moti to, da Travis ob koncu filma ni več tako fascinanten lik kot na začetku. Zdi se ironično, toda več ko gledalec izve o glavnem junaku, bolj nezanimiv postaja in tudi njegova razkrita življenjska zgodba je zaznamovana s predvidljivimi zasuki. Končni rezultat je sicer kompetentno narejen in odlično odigran film, ki pa ga pretirana dolžina in precej nezadovljiv epilog venomer potiskajo v povprečje.

Nekje na polovici filma Border, drugega celovečerca sicer izgnanega iranskega režiserja Alija Abassija, ki prebiva in ustvarja na Švedskem, se bo gledalec najverjetnje soočil z vprašanjem o tem, če se mu sploh splača vztrajati pri ogledu tako brezkompromisno bizarnega, čudaškega in grotesknega filma. Ta opazka ni mišljena kot kritika, ampak prej kot opozorilo na to, v kaj se gledalec spušča, če se odloči pričujočemu filmu nameniti svojo pozornost. Nenavadna kombinacija fantazijske pravljice, temačnega trilerja in folk grozljivke je namreč zgovoren primer filma, ki že gledalci zbujati karseda nelagodne občutke. To je že očitno pri glavni junakinji, z neandertalskim videzom zaznamovani carinki Tini (presunljiva preobrazba Eve Melander), ki se lahko pohvali z nenavadnim darom vohanja človeških emocij kot sta strah in sram, zato ji na carini uspe večkrat zaseči še tako dobro skrit material kot je npr. otroška pornografija. In slednje Tino požene v preiskavo verige pedofilje v bližnjem mestu, kjer hkrati naveže stik s skrivnostnim neznancem Vorejem, ki je vizualno osupljivo podoben Tini, hkrati pa se s črvi in ima kot moški ženske reproduktivne organe. Med Tino in Vorejem se razvije strastna ljubezen, katero skuša režiser Abassi predstaviti kot kontrat umazanemu, sprevrženemu in brutalnemu svetu “navadnih” ljudi normalnega videza in brez nadnaravnih moči. Na nek način bi lahko rekli, da je Border film, ki raziskuje pravljični motiv “grdega račka” in izpostavi zunanjo grdost kot odraz notranje plemenitosti in načelnosti. Abbasijev film tako šokira, spravi v stanje ogabnosti in nelagodnosti, preko teh občutko pa želi gledalcu približati tople in pozitivne vrednote kot sta ljubezen in samoidentiteta. Filmu povečini te tematike uspe raziskati na zanimiv – četudi bizaren – način in težko je reči, da Abassijev film ni vsaj morbidno mikaven izdelek, vendar ta s seboj prinaša visoko ceno gledalčeve potrpežljivosti in razumevanja za režiserjevo artistično izražanje. Border je film, ki ne sklepa kompromisov, kar je hkrati vredno občudovanja kot kritike, končni rezultat pa je izdelek, ki bo najverjetneje vedno delil občinstvo in s tem ni nič narobe.