La Haine (1995)

La Haine (1995) | MUBI

Rating: 10 out of 10.

V današnjih časih, ko smo tudi v domačem prostoru zaznali učinke policijske represije in sistemskega nasilja, se zdi, da je ogled moderne francoske klasike La Haine še toliko bolj nujen, pa četudi neprijeten in moreč. Moreč v tem smislu, da film nagovarja problematiko, ki se v zadnjih 25. letih ni razrešila, ampak ravno nasprotno; poglobila se je in postala še bolj aktualna kot kadarkoli prej. Film režiserja in scenarista Matthieuja Kassovitza spremlja en dan (in noč) v življenju treh prijateljev iz revnega pariškega blokovskega naselja, katerega so le dan prej zaznamovali množični neredi zaradi hospitalizacije Abdela Ichahe, enega od stanovalcev, ki je bil podvržen brutalnemu policijskemu nasilju. Med trojico je najbolj radikalen Vinz, ki želi z ukradenim policijskim revolverjem maščevati Abdela, afriški priseljenec Huber je boksar, ki se preživlja s preprodajo mamil, medtem ko je Said muslimanski priseljenec, ki se vedno znova znajde v vlogi človeka, ki miri strastih obeh prijateljev. La Haine v grobi črno-beli tehniki in z dokumentarističnim pristopom beleži sprva nepomembne in zabavne pripetljaje trojice, na vsake toliko časa pa dogajanje prekineta grozeči senci policijske represije, ki čisti za razdejanjem prejšnje noči ter simboličnega soda smodnika znotraj blokovskega naselja, katerega jeza in obup čakata na izbruh v najbolj radikalni obliki. Kassovitz na več mestih neposredno in surovo razgali policijsko nasilje ter izživljanje nad revnejšim prebivalstvom, ki solidarnostno stoji ob strani svojemu tovarišu v bolnišnici, vendar pa je film dovolj odgovoren, da ob nastopu odjavne špice funkcionira kot humanistično opozorilo o tem, da nasilje rodi samo še več nasilja. Ker gre za evropsko produkcijo, La Haine ne postreže s sentimentalnostjo, poenostavljenostjo in pridiganjem, kot v vsebinsko podobnih izdelkih radi počnejo čezlužniški filmarji, ampak ostaja venomer iskren, realen in pospremljen z vrhunskimi igralskimi predstavami, še posebej Vincenta Cassela v vlogi Vinza. La Haine je enako radikalen kot odgovoren film, ki poziva k uporu, hkrati pa je dovolj poglobljen, da gledalca seznani s tem, kaj je ljudi pripeljalo do revolta.

Mulholland Drive (2001)

Mulholland Drive (2001) | MUBI

Rating: 10 out of 10.

Do preloma stoletja je David Lynch že dodobra utrdil svoj status mojstra filmskega surrealizma, ki ga je perfekcioniral v klasikah kot so Eraserhead, Blue Velvet in Twin Peaks: Fire Walk With Me. Njegovi filmi so vedno nonšalantno korakali na meji med sanjami in resničnostjo, med zavestjo in podzavestjo, med stvarnim in imaginarnim, hkrati pa pogosto ponujali subtilne satirične podtone na račun površinskosti in zatohlosti ameriških predmestij in dvoreznega meča prazne slave v tovarni sanj (bolje rečeno; nočnih mor), Hollywoodu. In slednje predstavlja tudi osrednji motiv njegove magnum opusa, nadrealistične epopeje Mulholland Drive, ki si jo je Lynch sprva zamislil kot serijo, kasneje pa predelal v celovečerni film. Zgodba je vsaj na prvi pogled preprosta; na hollywoodskih gričih se zgodi avtomobilska nesreča, katero preživi skrivnostna ženska brez spomina. Ta poišče zatočišče v stanovanju vzpenjajoče se mlade igralke Betty, ki se ji pridruži na potovanju iskanja identitete, kar pa dvojico kmalu privede v številne slepe ulice in grozljiva razodetja. Takšne filme, kot je Mulholland Drive, je težko opisati, saj jih je potrebno izkusiti, pa četudi gledalcu verjetno ne bo docela jasno, kaj sploh spremlja; pričujoči film postreže z vsem, kar Lyncha uvršča med genije sedme umetnosti in je v bistvu film, po katerem bi Lynch lahko mirne volje šel v pokoj. Briljantna mešanica staromodnega filma noir in fantazijske parabole ponuja mnogo interpretacij, ki še danes burijo duhove. Je film mračna oda praznini ameriških sanj? Ironična antihollywoodska satira? Iskreno razgaljanje shizofrene narave vsakogar izmed nas? Mogoče nekaj čisto tretjega? Je to sploh pomembno? Mulholland Drive je film, v katerem je vsak element zadetek v polno; do zadnje malenkosti izpiljena vizualna podoba, izvirni simbolizem, moreče in misteriozno vzdušje, prefinjeno rušenje tradicionalne pripovedne niti, čudovito srhljiva in ganljiva glasba ter kakopak igralski presežki Laure Harring in Naomi Watts, ki še nikoli prej / potem nista bili v tako odlični formi. Lynch je s pričujočim epom ustvaril brezčasno mojstrovino, ki je tako kot Kubrickova 2001: A Space Odyssey zamišljena kot večna enigma.