Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Smrt. Beseda, ob kateri se večina ljudi še vedno strese od strahu. Beseda, ki v naših očeh naznanja konec nečesa (običajno) prijetnega, slovo od ljubljene osebe ali pa zavedanje, da ljudje ne moremo kljubovati naravnim procesom, katerega pomemben del je tudi smrt. Kako ranljivi smo ljudje? Zakaj ne moremo ubežati smrti? Se bomo smrti kdaj nehali bati? To so samo nekatera vprašanja, s katerimi se sooča observacijski dokumentarec V tišini življenja režiserke Nine Blažin, ki je s kamero spremljala zadnja leta v življenju priljubljene novinarke in profesorice Mance Košir (1948-2024). Globoko intimen in ganljiv film je sicer sestavljen iz dveh zgodb, ki se razvijata vzporedno; v prvi spremljamo Koširjevo, ki ji leta 2019 postavijo diagnozo raka in med zahtevnim zdravljenjem bolezni navdihujoče premleva vprašanja o življenju in smrti, v drugi pa režiserka spregovori o nedavni izgubi svojega očeta in preko poetičnih domačih posnetkov s svojo mamo dokumentarcu doda še globjo čustveno noto. Vzporedno vodenje dveh zgodb zna biti zahtevno opravilo, toda Blažinova ta izziv premaga brez težav in ustvari globoko razmišljujočo, nepričakovano duhovito in ganljivo meditacijo, ki v prvi vrsti dokaže, zakaj je bila Koširjeva v očeh širše javnosti vedno obravnavana kot ena najbolj priljubljenih slovenskih intelektualk in motivatork. Njene preproste, vendar izredno tople besede, ki so začinjene z močno spiritualno držo, še tako ciničnemu gledalcu sežejo globoko v srce in mu odprejo nove poglede na tematike, pred katerimi sicer vsi bežimo. Kar pa je pri pričujočem filmu najbolj pohvalno, je to, da navkljub optimističnemu vzdušju najde čas za realističen prikaz napredujoče bolezni portretiranke, ne da bi ob tem dajal vtis cenene eksplotacije ali vsiljive sentimentalnosti. V tišini življenja je dokumentarec, ki bi ga moral videti vsakdo in ob katerem bo gledalec začel bolje ceniti življenje in posledično tudi smrt.

Pakistansko-kanadska koprodukcija In Flames predstavlja režijski prvenec Zarrara Kahna, ki se tematsko loteva večno aktualne problematike v državah bližnjega vzhoda; uničujoča moč patriarhata, ki presega fizično nasilje in se manifestira v psihološko travmo, katere žrtve so ženske v svojem srhljivo podrejenem družbenem položaju. Film, postavljen v pakistansko prestolnico Karachi, se začne s smrtjo patriarha, ki njegovo družino pahne v težko socialno stisko, še posebej, ko se očetovi sorodniki odločijo prodati stanovanje, v katerem živi. Poleg tega pa začnejo hčerko Mariam (čudovito zadržana Ramesha Nawal) preganjati strašljive vizije, povezane s temačno preteklostjo, ki postopoma razkrivajo zastrašujočo dinamiko odnosov za časa patriarhovega življenja. In Flames je z vidika grozljivke dokaj standarden izdelek, ki izpostavlja prisotnost nadnaravnih sil z minimalnimi učinki, ki pa smo jih že videli v mnogih podobnih filmih, zato jih je težko označiti za inovativne ali pretresljive. Je pa film toliko bolj prepričljiv, ko se loteva realnih problemov pakistanske družbe, še posebej prikaza toksičnega vpliva, ki jih ima strogi patriarhalni sistem na trpinčene in ponižane ženske, le da je tokrat situacija še toliko slabša, saj na glavne junake preži nevarnost iz onostranstva, ki pa zgolj predstavlja refleksijo bolečih spominov, ki (močno) namigujejo na prisotnost zlorabe in nasilja. Kahn hkrati uspe obdržati gledalčevo pozornost s pomočjo odličnih igralskih predstav, umirjenega tempa in zadušljive kafkovske atmosfere, ki posledično vodi do sila enigmatičnega epiloga, ki bo nekatere gledalce najverjetneje pustil prej zmedene kot pa očarane / pretresene. Navkljub napakam je In Flames močna socialno angažirana drama s tematiko, ob kateri preprosto ne smemo molčati.