Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Konec 90. let smo z modernimi klasikami kot sta The Ring in Ju-on bili priča vzponu enega najbolj markantnin in prepoznavnih podžanrov filmskih grozljivk; t.i. j-horror oz. japonske grozljivke, ki so gledalce hkrati očarale kot prestrašile s poglobljenimi zgodbami, nepozabno ikonografijo in specifičnim vzdušjem, ki so ga čezlužniki poskušali vrsto let neuspešno imitirati. Psihološka neo-noir grozljivka Cure v režiji Kiyoshija Kurosawe je s tega vidika predhodnica žanra, saj je izšla leto dni pred The Ring in izoblikovala določene elemente, ki jih je moč videti v kasnejših filmih, še posebej namerno enigmatično in zamotano pripoved, hitro menjavanje atmosfere in izvirna simbolika, ki se dotika naših najglobjih strahov. Film spremlja tokijskega policijskega detektiva Kenichija (veteran Koji Yakusho), ki raziskuje serijo bizarnih umorov, kjer imajo žrtve v vrat vrezano črko X, morilec, ki je vsakič nekdo drug, pa se svojega dejanja spominja, vendar pa mu niso jasni razlogi zanj. Bolj ko se Kenichi poglablja v primer, bolj mu postaja jasno, da je na delu nekaj zloveščega, še posebej, ko v njegovo preiskavo vstopi skrivnostni mladenič z izgubo spomina, ki pa naj bi bil povezan z morilci in žrtvami. Cure je film, ki ga bodo najbolj ceniti najbolj izbirčni oboževalci filmskih grozljivk, ki jim privlačne miselne uganke, skrivnostna kontrastna atmosfera in subtilni psihološki šoki predstavljajo izziv, ne pa frustracijo. Kurosawin film je s presunljivo natančnostjo, občudovanja vredno ambicioznostjo in obrtniško spretnostjo zgrajen labirint, ki nima namena gledalca voditi za roko, vendar ga ob nastopu odjavne špice poplača z drobtinami, ki ga vzpodbudijo k ponovnemu ogledu. Kurosawa se zaveda, da je privlačnost ugank vedno v podrobnostih, zato veliko časa nameni izpostavljanju elementov, ki so v drugih filmih vzeti kot nekaj samoumevnega, tokrat pa igrajo ključno vlogo, seveda pa ne smemo pozabiti še ne odlične igralske predstave in domiselno uporabo zvoka, ki postane nevidni pripovedovalec zgodbe. Cure je upravičeno klasika sodobnega japonskega filma.

Češki pisec Ladislav Fuks je leta 1967 spisal svoje najpomembnejše delo, črnohumorno psihološko srhljivko Sežigalec trupel, ki še danes velja za enega od mejnikov v zgodovini češkoslovaške književnosti 20. stoletja. Roman, ki se odlikuje z nenavadno strukturo, unikatnim pripovednim tokom, dolgimi duhovitimi dialogi in pristno morbidno atmosfero je zaradi svoje posebnosti predstavlja vse prej kot enostavno gradivo za filmsko adaptacijo z naslovom The Cremator, katere se je dve leti kasneje samozavestno lotil Juraj Herz in ustvaril po mnenju mnogih enega najboljših čeških filmov vseh časov. Film dokaj zvesto sledi literarni predlogi; zgodba je postavljena v Prago tik pred izburom druge svetovne vojne in spremlja ekscentričnega Karla Kopfrkingla, zaposlenega v mestnem krematoriju, ki postopoma pade pod vpliv v družbi vse bolj prebujajočih se nacističnih idej o “čisti arijski rasi”, kar iz njega ustvari antisemitskega morilca, ki sprejme sodelovanje pri razreševanju “judovskega vprašanja”. V primerjavi z romanom je The Cremator bistveno bolj temačen film, ki ohrani zgolj drobec Fuksovega življenjskega humorja in več časa namenja prikazu strašljive ideološke psihološke preobrazbe osrednjega lika, ki ga z zastrašujočo ledeno prezenco dobrohotnega psihopata upodobi Rudolf Hrušinsky, češki javnosti dotedaj najbolj poznan kot komični igralec v filmski adaptaciji komičnih romanov o Dobrem vojaku Švejku. Herzov film je v vseh pogledih inovativen film, saj ga odlikujejo nekonvencionalna pripovedna tehnika, domiselna uporaba kamere in glasbe, zadušljiva noirovska atmosfera ter prebrisana odločitev, da je film strukturiran kot uro in pol dolg monologov osrednjega lika, kjer so preostale osebe zanj tako pomembne kot trupla, ki končajo v peči krematorija. The Cremator sicer v primerjavi z romanom sklene nekaj sprememb, ki zgodbi škodijo, še posebej preobrazba glavnega lika, ki je v romanu vsaj na začetku dokaj nevtralen, medtem ko je v filmu že od prvega kadra naprej več kot očitno moten. Navkljub tem spremembam, ki so stvar gledalčevega okusa, je The Cremator vsekakor eden od biserov češkega filma.