The Third Part of the Night (1971)

Rating: 8 out of 10.

The Third Part of the Night je celovečerni prvenec poljskega posebneža Andrzeja Žulawskega (1940-2016), najbolj znanega po kultni telesni grozljivki Possesion iz leta 1981, njegov prvi film pa je zaznamovan z močno osebno noto. Žulawskega je namreč navdihnilo življenje njegovega očeta Miroslawa, ki je bil za časa druge svetovne vojne zaposlen na medicinskem inštitutu, ki je z neetično metodo hranjenja uši s človeško krvjo iskal zdravilo za bolezen tifus; film spremlja Michala, ki mu nacisti ubijejo mater, ženo in sina, zato se v želji po maščevanju pridruži odporniškemu gibanju, vendar je že med prvo akcijo hudo ranjen in se zateče v stanovanje noseče ženske, ki je osupljivo podobna njegovi pokojni ženi. V želji, da bi ji pomagal, sprejme sodelovanje v medicinskem poskusku hranjenja uši s človeško krvjo, kar ga sčasoma pahne v brezno norosti in krivde, ki mu jo povzroča travmatična preteklost. Z vsebinskega vidika je pričujoči film zelo težko opisati, saj Žulawski v svojem značilnem slogu ne pristaja na konvencionalne pripovedne tehnike in zgodbo razvija nelinearno, kaotično, s pogostimi časovnimi preskoki in s popolnoma zabrisano mejo med resničnostjo in fantazijo. The Third Part of the Night svoj konfuzni slog prepričljivo uporabi za prikaz zastrašujočih razsežnosti nacistične okupacije Poljske, hkrati pa ponuja kompleksen vpogled v psiho posameznika, razklanega med vojno morijo in osebnimi travmami, med močnejše plati filma pa velja še omeniti vzdušno glasbo, zadušljivo kafkovsko atmosfero, prepričljive emocionalne igralske predstave ter izpiljeno vizualno podobo, kjer sprane barve in temačnost še bolj izpostavijo brezizhodnost položaja glavnih junakov. Zaradi pogosto zmedenega toka pripovedi je film kakopak naporen in frustrirajoč, toda oboževalci art-house provokacij bodo v The Third Part of the Night našli veliko razlogov za večkratni ogled.

Lost Highway (1997)

Rating: 9 out of 10.

Filmi nedavno preminulega režiserja Davida Lyncha so pri gledalcih že pregovorno zbujali občutke zmede in nelagodja, vendar so tudi v najbolj okrutnih trenutkih uspeli najti humanost in lepoto, zaradi katerih je pogosto tragične zgodbe vendarle spremljala drobna luč upanja. Tega žarka, vsaj na neposreden način, ne boste našli v neo-noir psihološkem trilerju Lost Highway, ki v režiserjevi filmografiji ostaja nekoliko spregledan film, kar je po svoje razumljivo; gre za Lynchev daleč najbolj hladen, nasilen in surov izdelek, ki tudi po skoraj treh desetletjih predstavlja (pre)močan oreh za marsikaterega oboževalca pokojnega filmarja. Zgodba se vrti okoli saksafonista Freda (Bill Pullman) in njegove odtujene žene Renee (Patricia Arquette), ki začneta na dom prejemati skrivnostne videokasete, na katerih ju nekdo snema med spanjem. Ko Fred v nikoli docela pojasnjenem incidentu umori Renee in je poslan v zapor, se v celici nenadoma spremeni v mladega mehanika Peta (Balthazar Getty), ki v novem življenju vrže oči na ljubico lokalnega gangsterja (to v dvojni vlogi igra Arquettova) in se z njo spusti v nevarno razmerje. Lost Highway je zelo odprt, surrealen, nelinearen in vsaj navidez nekoherenten film, ki pušča ogromno prostora za interpretacijo, kar pa je tudi čar vseh Lynchevih filmov; režiser se tokrat domiselno poigrava s klišeji klasičnih filmov noir in te uporabi za namerno hladno, vendar kreativno analizo ranljive moškosti, uničujoče moči ega in tragičnih posledic toksičnih odnosov med spoloma. Film je zaznamovan tudi z izvrstnimi igralskimi predstavami, nekaterimi najbolj strašljivimi prizori v Lynchevi karieri, vzdušno temačno atmosfero, prebrisanim izborom glasbe, ki med drugim vključuje tudi izvajalcev instudiral metala (Nine Inch Nails, Marilayn Manson, Rammstein) in kompleksno zgodbo, s katero bo gledalec treniral svoj občutek za iracionalno razmišljanje. Lost Highway je Lynch v svoji najbolj hladni in kruti filmski obliki.