The Exorcist III: The Legion (1990)

Rating: 7 out of 10.

Leto 1973 je bilo za zgodovinsko filmske grozljivke prelomno, saj je luč sveta ugledala zastrašujoča klasika The Exorcist, ki je tudi danes, po več kot pol stoletja, upravičeno okronana kot eden od najbolj strašljivih filmov vseh časov. Film o reševanju deklice Regan (fenomenalna Linda Blair), ki jo obsede demon, je postal globalni fenomen in štiri leta kasneje je kakopak luč sveta ugledalo katastrofalno in povečini nesmiselno nadaljevanje The Exorcist II: The Heretic, ki je za naslednjih 13 let zaprl vrata potencialni franšizi, ki obstaja zgolj za kovanje dobička. Šele leta 1990 pa se je William Peter Blatty, pisec literarne predloge in scenarist zgoraj omenjene mojstrovine, vrnil v svet izganjanja hudiča z The Exorcist III: Legion, glavni junak pa je detektiv Kinderman, ki je bil v prvem filmu stranski lik in zgolj posredno vpleten v reševanje deklice Regan. Tokrat, dobrih petnajst let kasneje, raziskuje serijo grozljivih okultnih umorov, ki močno spominjajo na zločine dolgo pokojnega serijskega morilca, hkrati pa naj bi bili povezani s smrtjo duhovnika Karrasa, ki je Regan rešil življenje. Velja omeniti, da je bil The Exorcist III: Legion sprva zamišljen kot samostojen film brez močnejših navezav na predhodnike (še posebej nadaljevanje), vendar je bil Blatty pod pritiskom studia prisiljen vstaviti močne namige na zgodbo iz prvega filma. Takšen pristop je seveda recept za katastroto, toda Legion je spretno zrežirano, odlično odigrano in daleč najboljše nadaljevanje v franšizi, ki prepričljivo kombinira okultne motive, zloveščo demonsko mistiko in temačno atmosfero. Blatty se izkaže kot dober režiser, ki zna ustvariti vzdušno dogajanje, kompleksno zgodbo in cel kup strašljivih trenutkov, na pomoč pa mu priskoči tudi odlična igralska zasedba, še posebej veteran George C. Scott in diabolični Brad Dourif. Navkljub mnogim adutom pa ima pričujoči film največje težave s tem, ko skuša na vse možne načine poustvariti strašljivo ozračje iz izvirnika, kar pa je nemogoče, zato veliko prizorov izganjanja hudiča izpade prisiljeno in neprepričljivo. The Exoricst III: Legion je daleč za svojim slavnim predhodnikom iz leta 1973, a je kljub temu njegova dostojna nadgradnja.

Zapelji me (2013)

Rating: 4 out of 10.

Eden od največjih problemov, s katerimi se slovenski film pogosto in trmoglavo sooča, je vzpostavitev všečnih / zanimivih likov, katerih usode, prikazane pred kamero, nosijo nek globji smisel in vodijo do zadovoljivega epiloga. Zapelji me, celovečerni prvenec režiserja Marka Santića, je šolski primer takšnega pomanjkljivega izdelka; gre za film, pri katerem vsaj na prvi pogled vse stvari stojijo na pravih mestih, vendar pa se navkljub temu nikoli ne združijo v trdno povezano celoto. Hkrati gre za film, ki svoje redke svetle trenutke zaduši pod težo sivinske monotonosti in dolgočasja, zaradi katerih je slovenski film pred četrt stoletja pregnal še tiste najbolj vztrajne in v moč domačega filma prepričane gledalce. Romantična drama o Luki (Janko Mandič), ki po več letih zapusti mladinski dom in se zaposli kot čistilec v predelovalnici mesa, kjer se zaljubi v sodelavko Ajdo (Nina Rakovec) je sicer tehnično soliden, dobro odigran in nasploh kompetentno narejen film, ki pa mu največ preglavic povzroča sila nezanimiva in nedodelana vsebina. Že osrednji lik ni pretirano zanimiv in posnema držo tipičnega slovenskega pasivnega melanholika, še slabše pa jo odnese romantični del zgodbe, saj je odnos med Luko in Ajdo strašansko nedodelan in v filmu obstaja zgolj zato, ker tako zahteva scenarij, posledično pa tudi med Mandičem in Rakovčevo ni praktično nobene kemije. Nič boljše je ne odnese preostanek zgodbe, ki postreže z občasnimi trenutki toplega humorja, vendar kot celota pri gledalcu občutek hladnosti in dolgočasja. Navkljub vročemu naslovu je Zapelji me film, oropan čustev in karkšnekoli volje do življenja.