Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Delo v mrtvašnici je poklic, ki ga marsikdo izmed nas ne bi nikoli sprejel že zaradi same morbidne lokacije, neprijetne tišine in vse prej kot sproščujoče “družbe” človeških trupel. Toda vse to ne zmoti študenta prava Martina (Nikolaj Coster Waldau), ki sprejme službo nočnega varnostnika na inštitutu za forenzično medicino, saj je prepričan, da mu bosta mir in tišina v nočnih urah ponudila več možnosti za zbrano učenje. Toda ko mesto Copenhagen začnejo pretresati umori okrutnega serijskega morilca, se na hodnikih mrtvašnice začnejo odvijati bizarne stvari, ki Martina spravijo na rob obupa, z izgubo razsodnosti pa tudi pristane glavni osumljenec policije. Danska psihološka srhljivka Nightwatch je odličen primer filma, ki maksimalno dobro izkoristi potencial, ki ga nudi morbidno okolje mrtvašnic (kot zanimivost; režiser Ole Bornedal je idejo za film dobil med obiskom mrtvašnica, kjer je – po lastnih besedah – bilo vzdušja enako srhljivo kot tudi čudovito) in prepriča gledalca z vrhunsko temačno atmosfero, dobrim občutkom za suspenz in elegantnim izogibanjem žanrskim klišejem. Pohvalno je tudi to, da si Bornedal vzame veliko časa za potrpežljiv razvoj zgodbe in se bolj kot na šokantne preobrate ter akcijo zanaša na vzdušje in grozo, ki je očem (vsaj v prvi polovici filma) nevidna in zgolj zlovešče prisotna v ozračju. Četudi končni preobrat ni sila presenetljiv in film venomer lovi ravnotežje med artističnim in komercialnim, je Nightwatch eden boljših psiholoških trilerjev 90. let, ki tudi po 30. letih ne izgublja na kreativnosti in suspenzu.

Mitja Okorn, ki se je z leti uveljavil bolj na mednarodnem kot domačem tržišču, je pred dvema desetletjema prodrl na domače neodvisno filmsko sceno s celovečernim prvencem, akcijsko črno komedijo Tu pa tam, ki jo je posnel praktično z lastnimi sredstvi, hkrati pa so film zavrnili vrteti na vidnejših slovenskih festivalih, kar pa Okorna še dodatno motiviralo, da je film (znova) sam poslal v kinematografe in dosegel več kot solidnih 25 tisoč gledalcev. Za film neodvisne produkcije je to vsekakor pohvale vreden dosežek, pa vendar se je treba vprašati, če je pričujoči film bil deležen uspeha zaradi dejanske kvalitete filma ali prej prebrisanega marketinga, kjer je Okorn dobesedno okupiral vsako pogovorno oddajo, šov in “veselico” ter vabil gledalce v kino pod pretvezo, da se je režiserju zaradi zavrnitev s strani filmske “elite” zgodila huda krivica. V večini primerov bi se lahko postavili na stran režiserja, toda Tu pa tam je film, kjer je ignoranco festivalov mogoče razumeti; gre namreč za precej neizviren, predvidljiv in generičen izdelek, ki površno kopira estetiko filmov Quentina Tarantina in Guya Ritchija, ne da bi povsem razumel, kaj je njune klasike naredilo večne. Že okvirni zaplet je reciklaža praktično vsakega urbanega kriminalnega trilerja; skupina zgub iz razvpitega “Kranjsterdama” si od lokalnega kriminalca izposodi ogromno vsoto denarja, katero po hitrem postopku pokuri, nato pa ima na voljo samo teden dni časa, da jo vrne. Tudi če pustimo neizvirno vsebino na strani, je Okornov film na vseh nivojih rahlo spolirana različica domačih videoposnetkov, ki se vrtijo na zabavah ob ekcesnem uživanju alkohola in drog. Lesene igralske predstave, cel kup slabih šal, enodimenzionalni liki in zelo očitna vsebinska brezciljnost je nekaj, kar ni moč odpraviti z izgovorom, da si imel na voljo zelo malo denarja. Tu pa tam je film, ki tudi z večjim proračunom ne bi štrlel iz povprečja, saj izdelek ne poganja strast do filma, ampak prej Okornov ego, da bi “zagamani slovenski filmski sceni” dokazal, da lahko posname celovečerec za množice. In več kot trepljanje po rami za vztrajanje si ta film ne zasluži.