Eraserhead (1977)

Rating: 10 out of 10.

Celovečerni prvenec Davida Lyncha, sicer pionirja modernega filmskega surrealizma, je zaradi denarnih težav nastajal kar dobrih pet let. Kljub mnogim negativnim odzivom s strani potencialnih financerjev ) je Lynch ves ta čas ostal zvest mračni viziji filma, ki je bolj osebna kot se zdi na prvi pogled. V času nastajanja te moreče črnobele klasike je Lynch doživljal ogromen strah pred očetovstvom, zato je njegov prvi film hkrati tudi najbolj intimen ter pod plastjo izrazitega simbolizma dokaj zgovoren. Zgodba je postavljena na neimenovani planet, ki pravzaprav spominja na okolje industrijskih mest in tu spoznamo glavnega junaka Henryja, tovarniškega delavca, katerega življenje se obrne na glavo, ko njegovo čustveno nestabilno dekle rodi grozljivo iznakaženega novorojenčka, ki poleg tega po cele dneve in noči žalostno tuli. Ne mine dolgo, ko začne Henry izgubljati razum, svet okoli njega pa se spreminja v nekaj, kar spominja na nočno moro. Eraserhead lahko razumemo kot provokativen vpogled v tisto plat očetovstva, ki jo mnogi v stanju popolne evforičnosti in čestitk prezrejo; neprespane noči, ki se kar nočejo nehati, strašljiv občutek, da si postavljen v vlogo nosilca odgovornosti za malo bitje in nezmožnost soočanja z lastno eksistenco, ki ni več zreducirana zgolj na izvajanje službenih dolžnosti. Lynch te občutke več kot zgovorno prikaže v pričujočem filmu, ki zadane v polno z morečo atmosfero hladnega industrijskega okolja, črnobelo fotografijo, kjer črna večkrat dobesedno pogoltne belo barvo in tesnobnostjo majhne sobice, kjer se odvije večina dogajanja. Eraserhead je perfektna vizualna intepretacija negotovosti in strahov svežega očetovstva.

Zbudi me (2022)

Rating: 7 out of 10.

Marko Šantić se je v zadnjem desetletju uveljavil kot domači režiser, ki se ne boji dotikati občutljivih družbenih problematik; nenazadnje je leta 2018 navdušil z izvrstno družinsko dramo Skupaj, ki je zaenkrat edini slovenski celovečerni film, ki se neposredno dotika žal močno zlorabljene teme posvojitve otrok s strani istospolnih parov. Na podobno oster način se Šantić v svojem novem celovečercu Zbudi me loteva ksenofobije, ki se prenaša iz roda v rod ter nepremičnih zidov, ki jih je zahodni svet zgradil okoli sebe ob izbruhu begunske krize. Film je zgrajen kot intimna drama o Roku (Jure Henigman), ki doživi hudo nesrečo, zaradi katere pade v nezavest in izgubi spomin. Njegovo dekle mu je popolna tujka, prav tako pa tudi njuno domovanje, nikomur pa ni jasno, kdaj – če sploh – se bo Roku spomin docela povrnil. V želji, da bi ponovno sestavil koščke svojega življenja, se vrne v domači kraj in naveže stik z odtujeno mamo (Nataša Barbara Gračner) in mlajšim bratom (Timon Šturbej) in postopoma spozna, da je nekdanji član tolpe huliganov, ki je morebiti celo odgovorna za njegovo nesrečo. Zbudi me bi lahko sporočilno povezali s filmsko klasiko American History X, saj imamo znova opravka s posameznikom, katerega pretekla dejanja nosijo tragične posledice za sedanjost in prihodnost, še posebej, ker je svet, pred katerim glavni junak beži, na stežaj odprt članom njegove družine. Šantić z zanašanjem na temačno atmosfero, odlično vzdušno glasbo ter potrpežljiv tempo ustvari intimno in srhljivo realistično razglednico mesta, kjer se posamezniki v boju z brezizhodnostjo, pomanjkanje perspektive in jezo zatekajo k radikalnosti in nasilju, na koncu pa težo dejanj nosi vsa okolica. Surovo in emocionalno zgodbo poganjajo tudi odlični igralci, še posebej stoični Henigman, ki znova dokaže, da je eno od velikih imen domačega filma. Kot je bilo že omenjeno, je tempo filma počasen in zato od gledalca zahteva veliko potrpežljivosti, še posebej v nekoliko razvlečeni prvi tretjini, marsikoga pa bo zmotil tudi konec, ki po tako počasni gradnji dogajanja pripelje v slepo ulico in pusti ogromno stvari odprtih. Zbudi me je navkljub zdrsom srhljivo aktualen film, ki preko osebne zgodbe nastavi ogledalo slovenski družbi.