Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Eden od najbolj grotesknih pojavov digitalne dobe so nedvomno starši “influencerji”, ki širši javnosti servirajo svoje sterilno in marketinško sproducirano družinsko življenje skozi oči filtrirane resničnosti. Finska režiserka Hanna Bergholm se v satirični grozljivki Hatching tovrstne problematike loti na najbolj pretresljiv način, saj v ospredje ne postavi influencerje ter njihovo že vnaprej izgubljeno tekmo za doseg popolnosti, ampak jo bolj zanimajo posledice, ki jih tovrstne obsesije pustijo na njihovih potomcih. Glavna junakinja filma je namreč 12 – letna gimnastičarka Tinja, ki odrašča v grozljivo sterilni družini z videzom in imidžem obsedene matere influencerke, strahopetnim očetom ter zoprnim mlajšim bratom, ki se že spreminja v zrcalno sliko svoje matere. Med pripravami na kvalifikacije za turnir v gimnastiki v notranjost hiše Tinjine družine prileti vrana, katero mater hladnokrvno ubije, Tinja pa se znebi trupla in ob tem naleti na njeno jajce. Dekle je odločeno, da bo skrbelo za jajce, vendar pa se iz njega izleže pošast, ki postopoma začne pridobivati Tinjino podobo, kar posledično vodi do katastrofalnih in predvsem krvavih posledic. Hatching je nedvomno eden najbolj mučnih filmov letošnjega leta, saj skozi estetiko t.i. telesnih grozljivk v maniri zgodnejših del Davida Cronenberga, razgali tragično plat “družinskega influencerstva”, kjer so predvsem otroci podvrženim različnim oblikam zlorab in drugih duševnih stisk, saj starši delujejo kot fašistične figure, ki potomce dojemajo kot lastnino, izoblikovano po njihovih sprevrženih predstavah. Toda film gre v svoji kritiki influencerstva še dlje, saj skozi motiv leženja jajc izpostavi potlačene travme otrok, ki so prisiljeni živeti po norih pravilih svojih obsesivnih staršev. Bergholmova družinsko tragedijo začini z odličnimi igralskimi predstavami, namernim sterilnim videzom okolja ter šokantnimi preobrati, ki si upajo prestopiti mejo sprejemljivega in zadeti gledalca tja, kamor je potrebno, ne da bi ob tem film izpadel eksplotacijsko in ceneno. Hatching je udaren film, ki strese ravno zato, ker je tako blizu resnice.

Tajvanski šoker The Sadness, celovečerni prvenec Kanadčana Roba Jabazza, vsaj na prvi pogled daje vtis, da gre za še enega v množici zadnja leta zelo popularnih filmov o zombijih. Znova imamo opravka z izbruhom skrivnostnega virusa Alvin, ki ljudi spreminja v pobesnele monstrume in znova je v ospredju majhna skupina preživelih, ki skušajo sredi nastalega kaosa najti zatočišče pred okužbo ali gotovo smrtjo. Osrednja junaka filma sta mlad par Jim in Kat, ki se nekega jutra odpravita vsak po svojih opravkih, vendar se kmalu znajdeta na begu pred hordo morilskih stvorov, hkrati pa se želita izogniti okužbi z virusom. Kot je moč razbrati, se The Sadness ne more pohvaliti z izvirnostjo (kar je pričakovano, saj se večina zombijevskih filmov vsebinsko medsebojno reciklira), vendar pa izstopa z režiserjevim brezkompromisno brutalnim, nesramežljivo eksplotacijskim ter morbidnim pristopom, s katerim se ne podreja osladnosti in predvidljivosti komercialne filmske ponudbe. Jabazz, katerega odbiti ekscesi ter eksperimentiranja z žanrom telesne grozljivke močno spominjajo na zgodnja dela Davida Cronenberga, filma pa je tehnične plati naravnost impresiven, še posebej s skoraj perverzno hedonističnostjo prizorov, v katerih teče kri v potokih in kamera ne obrne pogleda stran od najbolj odurnih in sprevrženih ritualov (gledalec se naj med drugim pripravi na krvave orgije, neprestana sekanja okončin, lupljenje kože ter celo seksualni kanibalizem). Takšen brutalen pristop bo marsikaterega gledalca tudi odvrnil, kar je razumljivo, saj filmi z ekscesnim nasiljem vedno predstavljajo bumerang. Navkljub močno prisotnemu nasilju in grotesknosti pa bi težko rekli, da je The Sadness zgolj naporna vaja v eksplotaciji, saj vključuje ogromno črnega humorja in prefinjeno morbidne satire, ki se več kot očitno dotika paranoidnega stanja duha družbe med izbruhom virusa Covid-19. In kar je še najbolj pomembno; film je napet kot struna in s hitrim tempom poskrbi, da dve uri mineta, kot bi mignil. The Sadness je nezaslišano krut in ogaben, vendar pa hkrati duhovit in napet, zato bo zadovoljil okuse filmskih gurmanov.