Koncept multivesolja je zadnja leta zelo priljubljen predvsem v superherojskem žanru, vendar na vse prej kot kreativne načine; filmi kot so Spider-Man: No Way Home, Doctor Strange, Flash in Deadpool & Wolverine so t.i. multivesolje uporabili izključno za leno kopičenje priljubljenih superherojskih likov iz preteklih filmov, ki jih gledalci še vedno sprejemajo z rožnatimi nostalgičnimi očali. Na srečo so manjši filmi, kot sta Everything Everywhere All at Once in Redux Redux dokazali, da multivesolje ponuja prostor za poglobljene, zabavne in tudi pretresljive zgodbe, ki raziskujejo univerzalne psihološke teme kot so ljubezen, sprejetost in v primeru Redux Redux prebolevanje izgube bližnjega, ki se spremeni v krvoločno željo po maščevanju. Slednje je namreč edino, kar ohranja Irene pri življenju; po tem, ko je serijski morilec umoril njeno hčerko, se ta ob pomoči posebne naprave odpravi na potovanje skozi različne vzporedne resničnosti, da bi v eni od njih uspela izslediti morilca in hkrati rešiti hčerkino življenje. Njen načrt se kmalu spremeni v frustrirajoč in obsesiven tek v krogu, kjer je vsaka resničnost bolj zastrašujoča od prejšnje, edino odrešitev pa ji predstavlja trmoglava najstnica Mia, katero reši iz morilčevih rok in tako postane njena zaveznica. Redux Redux je premeten, inteligenten in presenetljivo čustven film, ki uporabi koncept multivesolja za prikazovanje osebne zgodbe posameznice, ujete v lastno kletko maščevanja in nasilja. Skrivnostna in temačna atmosfera, odlične igralske predstave Michaele McManus in Stelle Marcus ter uravnotežena kombinacija čudaškosti, tragike in celo humorja uspejo premostiti tudi nekatere manjše napake kot sta občasna razvlečenost in nelogičnost zgodbe (slednje je sicer pri filmih o multivesoljih neizogibno). Redux Redux je nedvomno eden od boljših ZF filmov, ki razume poslanstvo multivesolja bolje kot neskončno dragi supeherojski pofli.

Po izbruhu pandemije COVID-19, ki nas je pahnila v stanje izolacije in posledično tudi do še večje navezanosti na ugodje moderne tehnologije, se ogled takšnih filmov, kot je OBEX, zdi kot melanholično svarilo pred tem, kako družba tudi v post-pandemičnem obdobju še vedno raje ostaja prisesana na virtualna okolja in s tem beži pred turobnostjo resničnega življenja. Filmski projekt režiserja, scenarista, producenta in glavnega igralca Alberta Birneyja je poleg omenjenega tudi očarljiv poklon analogni tehnologiji, ki je v 80. in 90. letih, še posebej pa s pojavom trga t.i. RPG iger (igre, ki temeljijo na igranju vlog likov v fantazijskih svetovih), začela korenito spreminjati naša življenja. V prvi polovici filma spremljamo introvertiranega Conorja Marsha, ki skupaj s svojo psičko Sandy živi v majhnem stanovanju in večino dni preživi ob računalniku in gledanju televizije (velja omeniti, da se zgodba odvija leta 1987, torej na pragu tehnološkega buma). Ko v časopisu naleti na oglas za “novo revolucionarno” RPG igro OBEX, se jo odloči preizkusiti, vendar je kmalu posrkan v srhljiv virtualni svet, kjer Sandy ugrabi zlovešči demon. OBEX bi z vsebinskega in tehničnega vidika lahko označili za “zgolj” povprečnega; igra je spodobna, vendar nič posebnega, nekateri posebni učinki znajo delovati zelo ceneno in zgodba je včasih zamotana zgolj zavoljo zamotanosti same, vendar vse te pomanjkljivosti niso nič v primerjavi s tem, kar film dejansko ponuja. Birneyjeva analogna odisejada je namreč napolnjena z ustvarjalno strastjo, prisrčnimi pokloni nekaterim kultnim filmskim klasikam kot sta Eraserhead in Pi (k temu pripomore tudi zelo prepričljiva moreča atmosfera), občasnimi humornimi vložki ter iznajdljivostjo, ki ustvari večplastno in pomensko zelo globoko zgodbo. OBEX je tako film, ki svoje šibkosti obrne sebi v prid in ustvari prav posebno in s prističnimi čustvi nabito gledalsko izkušnjo.