It (1990)

Rezultat iskanja slik za IT 1990

Rating: 7 out of 10.

V 80. in predvsem v 90. letih so bila številna dela Stephena Kinga adaptirana ne zgolj za velika platna, ampak tudi v obliki miniserij, med katerimi je največ prahu dvignila ravno It, epska fantazijska srhljivka, ki je bila najbolj odgovorna za porast že tako dovolj prisotnega strahu pred klovni. Osrednji negativec tako Kingovega romana in pričujočega televizijske adaptacije je namreč ubijalski klovn Pennywise, ki preži na nedolžne otroke mesteca Derry in se hrani z njihovim strahom. Miniserija dokaj zvesto sledi literarni predlogi in zgodbo razvija vzporedno z dvema časovnima obdobjema: najprej leta 1960 spremljamo skupino najstniških izobčencev, ki skuša raziskati serijo nenavadnih umorov v domačem mestu, za katerimi stoji neznana nadnaravna sila, nato pa preskočimo kar trideset let, ko so najstniki že odrasli, vendar pa jih demon iz preteklosti še vedno preganja na vsakem koraku. Verjetno ni treba uganiti, kaj je tisto, kar je zdaj že legendarno miniserijo pripeljalo do tako velike priljubljenosti; kakopak je to Tim Curry ki kot klovn Pennywise dominira v vsakem prizoru in zgolj s svojo zloveščo prezenco požene gledalcu strah v kosti, njegova predstava pa je tako močna, da ob njej pozabimo na z današnjega vidika precej kilave posebne in predvsem vizualne učinke, ki delujejo precej risankasto. Moč miniserije se skriva tudi v tem, da v relativno kratkem času slabih treh ur povzame bistvo Kingovega (pre)dolgega romana, pa četudi je bolj uspešen v tistem delu zgodbe, ki pokriva najstnike iz 60. let, za kar se je treba zahvaliti tudi všečni igralski zasedbi (Jonathan Brandis, Emily Perkins, Seth Green), medtem ko so deli s starejšimi “zgubami” nekoliko manj zanimivi, kar pa je bila že ena od vidnejših napak romana. It s tehničnega vidika morebiti ni ravno vzoren izdelek, vendar pa navkljub temu dobro ujame kontrast med nostalgijo preteklosti in zlom, ki ruši idiličnost ameriških predmestij. Nepopolna, vendar še vedno vzorna adaptacija Kingovega epa.

Psi brezčasja (2015)

Rezultat iskanja slik za PSI BREZČASJA

Rating: 7 out of 10.

Psi brezčasja, posnet po istoimenskem romanu Zorana Brenčiča, je prvi resnejši poskus filma noir v slovenskem prostoru. V ospredju kompleksne zgodbe, kjer ne manjka neonskih luči, cigaret, korupcije in umorov, je bivši kriminalec Rok Osterberg, ki se po štirih letih odsotnosti vrne v domači kraj, da bi raziskal umor svojega mlajšega brata Maksa, sicer nasilnega izterjevalca. Rok se v stilu klasike Get Carter odpravi po poteh svojega preteklega življenja, navezuje stik s pokvarjenimi policisti in nekdanjimi pajdaši, glavo pa mu še dodatno zmeša nekdanje dekle Katarina, sedaj žena županskega kandidata, ki prav tako hrani marsikatero skrivnost. Podobno kot Brenčičev roman tudi film v režiji Mateja Nahtigala sledi zakonitostim žanra in se hkrati od njih tudi oddaljuje z vpeljavo dveh pripovedovalcev, ki združeno tvorita okostje zgodbe o krivdi in maščevanju. Kar se tiče posnemanja ključnih elementov neo-noira, je film zelo uspešen, saj domiselno imitira temačno estetiko žanra z izpostavljenimi kontrasti med temo in svetlobo, skrbno izbranimi lokacijami, omejenih na utesnjeno urbano okolje ter splošnim občutkom kafkovske brezizhodnosti, ki spremlja glavnega junaka, za film noir tipičnega cinika z minimalnimi preiskovalnimi sposobnostmi. Vendar pa dobra imitacija še vedno ostaja imitacija, zato bi filmu Psi brezčasja lahko očitali pomanjkanje bolj nekonvencionalnih idej in pristopov, gledalce pa bi znala zmesti tudi zgodba, ki je v romanu bistveno bolje pojasnjena, tudi pa je zaradi omejene minutaže slabe ure in pol zelo hitro zgoščena, filmu pa se še najbolj zalomi pri razvoju likov, ki z izjemo Osterberga niso pretirano izstopajoči in jih je pogosto težko ločevati med seboj, četudi so igralske predstave več kot spodobne, vsaj za nizkoproračunski projekt. Psi brezčasja je navkljub napakam več kot vzpodbuden začetek razvoja domačega film noir.