V 80. in predvsem v 90. letih so bila številna dela Stephena Kinga adaptirana ne zgolj za velika platna, ampak tudi v obliki miniserij, med katerimi je največ prahu dvignila ravno It, epska fantazijska srhljivka, ki je bila najbolj odgovorna za porast že tako dovolj prisotnega strahu pred klovni. Osrednji negativec tako Kingovega romana in pričujočega televizijske adaptacije je namreč ubijalski klovn Pennywise, ki preži na nedolžne otroke mesteca Derry in se hrani z njihovim strahom. Miniserija dokaj zvesto sledi literarni predlogi in zgodbo razvija vzporedno z dvema časovnima obdobjema: najprej leta 1960 spremljamo skupino najstniških izobčencev, ki skuša raziskati serijo nenavadnih umorov v domačem mestu, za katerimi stoji neznana nadnaravna sila, nato pa preskočimo kar trideset let, ko so najstniki že odrasli, vendar pa jih demon iz preteklosti še vedno preganja na vsakem koraku. Verjetno ni treba uganiti, kaj je tisto, kar je zdaj že legendarno miniserijo pripeljalo do tako velike priljubljenosti; kakopak je to Tim Curry ki kot klovn Pennywise dominira v vsakem prizoru in zgolj s svojo zloveščo prezenco požene gledalcu strah v kosti, njegova predstava pa je tako močna, da ob njej pozabimo na z današnjega vidika precej kilave posebne in predvsem vizualne učinke, ki delujejo precej risankasto. Moč miniserije se skriva tudi v tem, da v relativno kratkem času slabih treh ur povzame bistvo Kingovega (pre)dolgega romana, pa četudi je bolj uspešen v tistem delu zgodbe, ki pokriva najstnike iz 60. let, za kar se je treba zahvaliti tudi všečni igralski zasedbi (Jonathan Brandis, Emily Perkins, Seth Green), medtem ko so deli s starejšimi “zgubami” nekoliko manj zanimivi, kar pa je bila že ena od vidnejših napak romana. It s tehničnega vidika morebiti ni ravno vzoren izdelek, vendar pa navkljub temu dobro ujame kontrast med nostalgijo preteklosti in zlom, ki ruši idiličnost ameriških predmestij. Nepopolna, vendar še vedno vzorna adaptacija Kingovega epa.
