Summer of Sam (1999)

Leta 1977 so bile ulice New Yorka zaznamovane z mnogimi spremembami; z drogami in seksom zaznamovana disko kultura je doživljala svoj zaton, poletni meseci so bili zaznamovani z neprestanimi izpadi električne energije ter obupnim vročinskim valom, dodatno paniko pa je med ljudmi sprožil serijski morilec po imenu Samov sin (Son of Sam), ki je z revolverjem prežal na mlade zaljubljence in jih šest tudi umoril. Duh usodnega poletja je skušal zajeti tudi celovečerni film provokativnega režiserja Spika Leeja z naslovom Summer of Sam, ki preko zgodbe o lovu na morilca razgali psihološki portret različnih stanovalcev soseske v severovzhodnem Bronxu. Vinny (John Leguizamo) je frizer, kateremu zaradi številnih skokov čez plot grozi razpad zakona z lepo Dionno (Mira Sorvino), medtem ko se v njegovo življenje vrne najboljši prijatelj Richie (Adrien Brody), ki se je navdušil na punk gibanjem  in s svojim nenavadnim stilom oblačenja ter čudaškim obnašanjem zbuja ogromno negativne pozornosti med prebivalci soseske. Ko policija ni sposobna najti morilca, so mnogi prepričani, da za umori stoji Richie.

Filmi Spika Leeja imajo skoraj vedno istega imenovalca; problematiziranje rasizma in vse prej kot bleščečega položaja temnpoltih skupnosti v Ameriki. Ravno zato je Summer of Sam rahlo nenavaden izdelek, saj se zgoraj omenjenih tem (vsaj neposredno) ne loteva, ampak namesto tega postreže s širšo sliko dogajanja v drugih polovici 70. let, ko je svet, zaznamovan z optimizmom disko kulture, hedonističnim odnosom do življenja ter duhovno neobremenjenostjo, nenadoma trčil ob surovo resničnost; disko je umiral pod težko prebujajočega se punka, nezaščiten seks in droge so začele pobirati svoj davek v obliki virusa HIV, nekdaj bleščeče ulice velikega mesta pa so bile zaznamovane z nasiljem in grozo, personificirano v Samovemu sinu, morilcu novih časov. Summer of Sam je film z mnogimi aduti; močna igralska zasedba, prečudovita fotografija, ki več kot prepričljivo zajame dekadentno poletje ’77 in nemoteče prepletanje fikcije z resničnimi dogodki okoli lova na Samovega sina. Žal je film na trenutke žrtev lastnih ambicij, saj se močno zgleduje po klasikah Roberta Altmana in predstavi široko galerijo likov, katerih pa nikoli ne razvije do konca (z izjemo Vinnyja) in tako izpadejo kot figure z nalogo zapolnitve posameznega kadra, še bolj pa bodejo v oči izraziti stereotipi, ki pa so – vsaj kar se portretiranja belske skupnosti tiče – skoraj zaščitni znak vsakega Leejevega filma. Navkljub temu je Summer of Sam zelo dober, če ne celo najboljši film Spika Leeja, saj je bistveno drugačnejši od večine njegovih izdelkov. Včasih so spremembe tudi koristne.

Ocena 4

Kids (1995)

Rating: 8 out of 10.

Najstniki so bili v filmih pogosto zastopani v naivnih in sentimentalnih romantičnih komedijah ali poetičnih dramah o odraščanju, zato je bil potret najstništva v razvpiti drami Kids, sicer režijskem prvencu Larryja Clarka, za gledalce toliko bolj šokanten in nepričakovan. Clark je namreč občinstvu namenil grdo ogledalo resničnosti, ki ni namenjeno navdihovanju, ampak šokiranju s sicer dobrim razlogom; film je namreč skoraj dokumentarna dama o enem dnevu v življenju povečini neperspektivne in nihilistične mularije, ki se predaja rolkanju, popivanju, kajenju, eksperimentiranju z drogami in nezaščitenim spolnim odnosom. Mednje spada tudi arogantni skater Telly (Leo Fitzpatrick), ki je obseden z razdevičenjem čim večjega števila rosno mladih deklet; ena od njih je tudi Jennie (Chloë Sevigny), ki na zdravniškem pregledu izve, da jo je Telly okužil z virusom HIV, zato se ga odloči poiskati in mu preprečiti, da bi uničil še več nedolžnih mladih življenj. Kids na prvi pogled deluje kot film brez poante, saj Clark zgolj objektivno in neprizadeto sledi likom, ki se ravnajo po načelu živi hitro, umri mlad, ob nastopu odjavne špice pa dogajanje ostaja nerazrešeno oz. se bo gledalcu zazdelo, da se je dobro uro in pol vrtel v krogu. Ravno ta brezciljnost pa je ironično poanta filma; Kids razbije nostalgično sliko brezskrbne in nerazumljene mladine ter jo razgali v bistveno bolj umazani, temačni in – v pomanjkanju bojlše besede – odvratni luči, ki brez odvečnega sentimentalizma, moraliziranja in konkretnejšega družbenega komentarja (kar se filmu šteje v plus) nagovori gledalca k razmisleku o tem, da bi se moral večkrat vprašati, kaj počne “naša ljuba” mladina. Kids je provokativen, drzen, necenzuriran in neprijeten film, vendar pa v drugačni obliki sploh ne bi mogel zaživeti.