Posebne kategorije | RAZGLEDANO

Navkljub mnogim skeptičnim sodbam, da se nadaljevanka, posneta po filmu Fargo, sicer črnohumorni klasiki bratov Joela in Ethana Coena, ne bo prijela, je prva sezona gledalce in kritike popolnoma presenetila. Fargo. Serija je v desetih delih postregla s spoštljivim priklonom klasiki bratov Coen, obenem pa ohranila identiteto svojevrstne kriminalne črne komedije, kjer ne primanjkuje nasilja, čudaških likov in nepredvidljivih, skorajda absurdnih zapletov. Zato so bila pričakovanja ob drugi sezoni pričakovano visoka. Tokrat se nadaljevanka prestavi v preteklost, natančneje v leto 1979, kjer vzporedno spremljamo več sprva nepovezanih zgodb; frizerka Peggy (Kirsten Dunst) nekega večera ponesreči z avtom zbije člana vplivne kriminalne družine Gerhardt iz Farga. Na pomoč ji priskoči njen mož, mesar Ed (Jesse Plemons), ki fanta umori, nato pa počisti vse sledi za zločinom. Na isti večer se v obcestni kavarni zgodi trojni umor, katerega preiskujeta policista Lou Solverson (Patrick Wilson) in njegov tast Hank Larsson (Ted Danson), ki se kmalu znajdeta sredi krvave vojne med mafijskimi sindikati. Druga sezona nadaljevanke se je ob visokih standardih predhodnice znašla pred težkim izzivom, toda na koncu je prvo sezono na skoraj vseh ravneh presegla. Ena od močnejših plati druge sezone je ta, da so osrednji liki nekoliko manj zlobni in pohlepni, ampak bolj človeški in nagnjeni k sklepanju neumnih odločitev s sicer dobrimi nameni. Vse to pa kakopak ne bi imelo haska brez odličnega igralskega ansambla, kjer prav vsi vpleteni opravijo svoje delo z odliko. Velja še omeniti odličen scenarij, ki je napolnjen z inteligentnimi dialogi, nikoli za lase privlečenimi zapleti in prepričljivo kombinacijo ostre črne komedije in krvavega kriminalnega trilerja. Druga sezona nadaljevanke Fargo je enostavno presežek na vseh ravneh.

Nemška drama in nesojena nominiranka za tujejezičnega oskarja (film je izpadel iz tekmovanja zaradi preobilice je v medijih oglaševana kot film, posnet v enem samem neprekinjenem kadru. Takšen način snemanja sicer ni novost vendar kljub temu obstaja velika možnost, da je ravno Victoria izdelek, ki je omenjeni koncept realiziral do popolnosti. Film so namreč posneli v zgolj treh 2 uri in pol dolgih poskusih, potem pa izrali tistega, ki je bil najboljši, zaradi težavnosti snemanja pa je bila večina reakcij glavnih junakov in dialogov improviziranih. Gledalec je tako postavljen v kožo nevidnega zalezovalca, ki spremlja dve uri v življenju naslovne junakinje, sicer osamljenega in nesamozavestnega dekleta iz Madrida, ki je v Berlinu zaposlena v manjši kavarni. Film se začne v ritmih podivjane elektronske glasbe, Victoria pa počasi zapusti nočni klub in se na poti domov zaplete v sproščen pogovor s skupino vročekrvnih, vendar navidez neškodljivih fantov. Nadaljevanje filma sicer nima pretirano izvirnega koncepta; naivni deklič se po spletu nesrečnih okoliščin znajde sredi tvegane roparske akcije in se predvidljivo zaljubi v enega od storilcev, kar film nekje na sredini potisne v območje spogledovanja s klasiko Bonnie & Clyde, le da je tokrat romanca potisnjena v ozadje in zadušena pod težo surove realnosti, ki potencialnima ljubimcema ne dovoljuje, da bi si vzela čas za spoznavanje in sprostitev. In ravno ta umazani realizem, ki razbija gledalčeve iluzije o hollywoodsko narejeni limonadi, je tisto, kar pričujoči film dvigne nad povprečje. Koncept neprekinjenega snemanja služi svojemu namenu in gledalca ves čas ohranja v središču izredno napetega dogajanja, poleg tega pa uspe izoblikovati dovolj človeške like, da se z njimi na določeni ravni poistovetimo in vzpostavimo zanimanje za njihove usode. Edino, kar v filmu rahlo zmoti, je ravno naslovna junakinja; Victoria je predstavljena kot osamljeno, nekoliko naivno, vendar dobrosrčno in pogumno dekle, vendar pa mnogo njenih dejanj meji na popolni idiotizem. Najbolj problematična je njena odločnost, da je pripravljena tvegati lastno življenje za tipa, ki ga je spoznala pred slabo uro in o katerem ne ve praktično ničesar, razen tega, da prijateljuje s kriminalci. Navkljub temu pa je Victoria izvrstna realistična drama, ki operira z vsemi mogočimi klišeji kriminalnih filmov, vendar jih obenem ves čas obrača na glavo in jim vliva novo kreativno moč. Kvalitetna urbana drama, ki ne pusti dihati.