Namen filmov, ki spregovorijo o zakulisju športnega dogajanja, je v prvi vrsti poudarjanje znanega pravila o pomembnosti sodelovanja, ne zmage. Drugače povedano; tisto, kar najbolj šteje, sta športni duh in žilavost, ki uspeta premagati še tako težavne ovire. Na to vižo se močno naslanja športna komedija Cool Runnings, ki se naslanja na resnično zgodbo o udeležbi prve jamajške bob ekipe na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988. Film na komičen in čustven način prikaže notranje in zunanje boje štirih jamajških športnikov, ki skušajo svojim tekmecem, zavoženemu trenerju in predvsem samemu sebi dokazati, da je tisto, kar bi v športni areni moralo šteti vztrajnost, vera v lastne sposobnosti ter trdo delo. Tisti, ki vsaj bežno poznate resnično zgodbo, boste hitro ugotovili, da film Cool Runnings nima prav veliko povezave z njo; v resnični ekipi tako ni bilo nobenega Sanke, ki je poljubljal jajca za srečo in se navajal na zimo tako, da je več ur preždel v zmrzovalniku, prav tako pa ekipa ni zbirala denar za olimpijado preko klošarjenja po ulicah, prisotnost jamajških športnikov pa je v Calgaryju zbudila bistveno več odoboravanja kot pa šikaniranja. S tega sledi sklep, da je Cool Runnings z vidika športne biografije obupno netočen, vendar pa je navkljub temu eden najbolj ganljivih, toplih in zabavnih filmov 90. let, ki nas znova spomni, kako smo lahko bili srečni, da nas je – sicer za kratek čas – zabaval nepozabni John Candy (tokrat v vlogi trenerja ekipe), ki se tokrat predstavi z enako mero duhovitosti kot tudi čustvenosti. Nasploh pa je Cool Runnings film, ki je preveč očarljiv in dobronameren, da bi nas motile njegove netočnosti; odlične igralske predstave, topel humor in eden najbolj čustvenih epilogov v zgodovini filma uspejo zbuditi gledalčevo pozornost in ga držati ob sebi vse do najave odjavne špice. Športna komedija o športnem duhu.
