Po kritiškem in finančnem fiasku, ki sta ga brata Joel in Ethan Coen doživela s komedijo The Hudsucker Proxy, so se mnogi spraševali, ali so zlati časi njunega ustvarjanja že minili. Izkazalo se je, da se ti pravzaprav še niso začeli, saj sta za svoj naslednji projekt izbrala črnohumorni triler Fargo, ki brata Coen ni zgolj vrnil med filmske prvoligaše, ampak gre hkrati za enega od njunih najboljših filmov v karieri. Zgodba, ki je duhovito povzeta po resničnih dogodkih (za kar se izkaže, da je čista laž), sledi prodajalcu avtomobilov Jerryju (William H. Macy), ki se skuša izmotati iz finančnih težav z izvedbo “popolnega” zločina; najame dva neumna kriminalca, ki bosta ugrabila njegovo ženo, odkupnino zanj pa bo plačal njen premožni in skopuško oče, denar pa si potem trojica enakovredno porazdelila med seboj. Seveda se načrt kmalu sfiži, ko se začnejo namesto denarja kopičiti umori, ki pritegnejo pozornost visoko noseče policistke Marge (Frances McDormand). Fargo predstavlja pomemben mejnik v zgodovini sedme umetnosti, saj še nikoli prej nismo bili priča filmu, ki bi tako brezhibno in briljajtno prepletal kriminalni triler, črno komedijo in absurdno grotesko, ki hkrati služi kot opomnik najstarejši stvari na tem svetu; človeški neumnosti. Film o malih zločinih v malih mestih gledalča začara s svojo enako idilično kot tudi morbidno zimsko atmosfero, nepozabno glasbo Carterja Burwella, prvovrstnim igralskim ansamblom (pozornost kakopak ukradeta predvsem McDormandova in Macy) in specifičnim črnim humorjem, ki sta ga brata Coen tokrat izbrusila do perfekcije. Fargo je kot britev ostra moralka o tem, kako daleč lahko človeka pripeljeta pohlep, preračunljivost in impulzivnost, ob vseh nakopičenih tragedijah pa policistki Marge ne preostane drugega kot zgolj to, da dahne: “Ničesar ne razumem.” Fargo ni zgolj eden najboljših filmov 90. let, ampak eden najboljših filmov vseh časov nasploh.
