Razredni sovražnik (2012)

Rating: 9 out of 10.

Celovečerni prvenec mladega slovenskega režiserja Roka Bička je ob izidu s pohvalami združil tako stroko kot tudi občinstvo, ki je filmu naklonilo tudi za tako zahteven žanr zelo zavidljiv obisk v kinematografih. Uspeh pa niti ni tako presenetljiv, saj je Razredni sovražnik brez kančka dvoma film, ki je rešil slovenski film. Gre za provokativno, čustveno in kompleksno dramo, ki slogovno in vsebinsko zadiši v duhu moderne nemške filmske produkcije, vendar navkljub temu ohrani lastno identiteto s preigravanjem sicer tipične “slovenske” tematike samomora med mladimi. Film se v celoti odvija na neimenovani srednji šoli, kjer razred maturantov dobi novega profesorja nemščine (Igor Samobor), ta pa s svojimi strogimi metodami in hladnim odnosom postane vse prej kot priljubljen. Medgeneracijski razkol postane še bolj izrazit, ko ena od dijakinj stori samomor, za tragedijo pa preostali del razreda krivi ravno profesorja, s tem pa se med njimi začne odvijati sprva verbalna, kasneje pa tudi vse bolj fizična vojna. Okvirni zaplet filma se res vrti okoli samomora, vendar pa od tu naprej zgodba krene v drugo smer in se posveča boleče iskrenemu portretu generacije, ki bo kmalu mogla odrasti, vendar na skok v to obdobje še zdaleč ni pripravljena. Razredni sovražnik pa je tudi prikaz Slovenije v malem, ki počne dvoje; ali se ubije kar sama ali pa še toliko raje pobije med seboj. In ironično nastavljen konec pravzaprav nakaže, da je samomor dijakinje še najbolj smiseln del celotne štorije. Provokativno, vendar resnično. Biček je ustvaril polemičen in oster fil, ki s svojo tematiko ne bo blizu samo starejši in srednji generaciji, ampak uspešno nagovori tudi mlade. Vsekakor pa je Razredni sovražnik film, ki vam da misliti na tak ali drugačen način. Ergo; slovenski film, ki je tako dober, da sploh ni več slovenski.

Lepa sela lepo gore (1996)

Rating: 10 out of 10.

Vojna na Balkanu, ki je zaradi intenzivnosti bojevanja, srhljive ideologije in brutalnosti pri svetovni javnosti povzročila močan cmok v grlu, je hote ali nehote postala močan vir navdiha balkanskim ustvarjalcem, ki so se bodisi neposredno dotaknili same vojne vihre ali pa zgolj nakazali njene posledice na ljudi v povojnem času. Režiser in scenarist Srdjan Dragojević je v času, ko so na Balkanu še potekali boji, posnel vojno klasiko Lepa sela lepo gore, ki se na brutalno realističen, vendar presenetljivo ganljiv, poetičen in celo duhovit način loteva ozadja konflikta iz perspektive skupine srbskih vojakov, kar je ob izidu dvignilo nemalo prahu, Dragojević pa je bil obtožen širjenja srbske propagande, saj so bili Srbi v očeh svetovne javnosti demonizirani zaradi vpletenosti v pokole v Srebrenici. Film delno temelji na resnični zgodbo, ko je skupina srbskih vojakov ostala obkoljena v zapuščenemu tunelu, kjer je nemočno čakala na rešitev, za katero pa se sploh ni vedelo, če bo prišla. Naj bo že takoj jasno, da Lepa sela lepo gore ni nikakršna srbska propaganda, ki želi opravičevati storjene zločine ali jih pomesti pod preprogo. Še več; Dragojević z neusmiljeno iskrenostjo in ironičnostjo prikaže grozote in norosti vojne, hkrati pa preko osebne zgodbe o prijateljih in sosedih, ki se nenadoma znajdejo na nasprotni strani bojišča, razgali tragično razsežnost balkanskih vojn; da se je ta sprevrgla v okrutno državljansko vojno, kjer je pregovorno brat klal brata. Odlične igralske predstave, zbadljiv humor, ponarodela glasba in prava kombinacija brutalnosti in emocij naredijo iz filma Lepa sela lepo gore prvorazredno srbsko klasiko, ki bo (žal) ostala vedno družbeno relavantna.