Posebne kategorije | RAZGLEDANO

Na začetku 90. let sta si brata Joel in Ethan Coen že uspela ustvariti renome svojevrstnih filmskih avtorjev, ki sta s prav posebnim smislom za humor, absurd in grotesko uspela najti pot do srca tako kritikov kot tudi širšega občinstva. Navkljub temu ostaja Barton Fink njun najbolj enigmatičen in čudaški film, ki še danes deli gledalce; groteskna komična drama je nastala kot rezultat ustvarjalne krize, ki sta jo brata Coen doživljala med pisanjem scenarija za gangstersko dramo Miller’s Crossing, dogajanje pa je postavljeno v mesto angelov Los Angeles, ki se iz province nebeških sanj o uspehu v filmski industriji spremeni v osebni pekel naslovnega lika, nevrotičnega in pretencioznega dramatika (John Turturro), ki skuša s svojim ustvarjanjem dati glas “malemu človeku” (četudi se izkaže, da za to nima dovolj posluha). Bartonov razlog za prihod v mesto je ponudba iz Hollywooda, da bi spisal scenarij za drugorazredni film o rokoborcu, vendar se ob vselitvi v zanemarjen hotel sooči s hudo ustvarjalno blokado. Večino dni preždi pred pisalnim strojem, vendar ne uspe spisati niti besede, dolgočasno življenje pa mu popestrijo obisk soseda, duhovitega Charlija (John Goodman v svoji najbolj diabolični igralski predstavi) ter druženje z zapitim in šarlatanskim pisateljem (John Mahoney) in njegovo bistveno bolj pametna tajnico Audrey (Judy Davis). Barton Fink je izredno premetena in zlobna satira, ki gledalcem predstavi navidez klišejsko sliko peklenskega Hollywooda, vendar na za brata Coen značilno prebrisan način. Film je mnogo več kot alegorija na faustovsko sklepanje pogodbe s hudičem; je poglobljena, kompleksna in pikra analiza umetniškega sveta, nasičenega z oportunizmom, slabimi kupčijami, žrtvovanjem močnih umetniških vizij ter pretencioznim razumevanjem t.i. “visoke” in “nizke” kulture. K temu dodajmo še črn humor, popoln igralski ansambel, ostre dialoge, nepozabno glasbo in zastrašujoč epilog, končni rezultat pa je Barton Fink, eden najboljših filmov na temo moralne izpraznjenosti Hollywooda in pekla ustvarjalne blokade.

Postaja HBO je v zadnjih 20. letih poskrbela za pravi preporod televizijske produkcije, saj skoraj vsako leto postreže z novimi izvirnimi nadaljevanki, ki prikujejo še tako skeptičnega gledalca pred ekran. Podobna usoda je dočakala tudi kriminalno serijo True Detective, ki je že s prvo sezono postala moderna televizijska klasika. Nadaljevanka v osmih delih, ki jo je mogoče dojemati kot vizualni roman, je antologijska, kar pomeni, da se bo vsaka sezona odvijala na popolnoma drugačnem kraju s popolnoma novimi liki; v prvi imamo priložnost spoznati duet detektivov Rustina Cohla (Matthey McConaughey) in Martina Harta (Woody Harrelson), ki se sedemnajst let po uradni zaključitvi nerešenega primera umora prostitutke v močvirjih Louisiane, ponovno srečata z dejstvom, da je njen morilec še vedno na prostosti. Nadaljevanka na tem mestu žonglira med preteklostjo in sedanjostjo, med flashbacki, ki razkrivajo ozadje raziskave umora, ter zasliševanji sedaj na smrt skreganih detektivov, ki sta po zaprtju primera krenila vsak na svojo pot. Kot je moč pričakovati, je True Detective format nadaljevanke, ki na površju ponuja detektivsko zgodbo, vendar pa obenem podrobneje razišče psihološka ozadja glavnih junakov, katerih zasebna življenja začnejo zaradi obsedenosti s preiskavo umora naglo propadati. Dogajanje v seriji se odvija počasi in kot tako zahteva od gledalca nekaj potrpežljivosti, vendar pri tem nikoli ne zapade v dolgočasje ali razvlečenost, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, nepričakovanih zasukov v zgodbi, fantastičnih dialogov / monologov in temačne mistične atmosfere, ki venomer briše mejo med resničnostjo in surrealnim vzdušjem. Nekatere gledalce bo morebiti zmotil nekoliko prenagel epilog, vendar ta kljub temu nosi dovolj smisla, da ne uniči zgodbe. True Detective je nedvomno eden ob boljših televizijskih misterijev zadnjih let.