Marko Sosič je bridko dramo Komedija solz posnel v času, ko so se v slovenski družbi s prihodom množičnega vala beguncev in migrantov razpasli sovražni govor, hujskanje k nasilju ter šikaniranje vsega, kar diši po drugačnem. Kakšne posledice lahko sovraštvo pusti na človeku, skuša Sosič prikazati skozi intimno zgodbo o ostarelem invalidu Albertu (Ivo Barišič), ki se zapira za stene svojega stanovanja v Trstu, saj je prepričan, da je zunanji svet poln “tuje nesnage”, ki mu želi škodovati. Edino družbo mu predstavlja Ida (Marjuta Slamič), ki se dvakrat na teden pripelje iz Istre, da poskrbi zanj in za njegov dom. Zgodba filma se odvija v enem samem dnevu in večino časa mine v precej napetem ozračju, saj smo priča medgeneracijskemu trku; na eni strani optimistična in v življenje zaljubljena Ida, ki Alberta nagovarja k uživanju v malih stvareh (gledanje skozi okno, pogovor z vnukinjo), na drugi pa zagrenjeni in na svet jezni Albert, katerega grdo obnašanje predstavlja zgolj krinko za njegovo notranjo stisko. Sosič s filmom ne vztraja pri enodimenzionalnem portretiranju sodobnega zla (sovraštvo do drugačnosti), temveč se poglobi vanj in skuša najti razloge, ki človeka okužijo s takšnimi črnimi razmišljanji. Takšen pristop je v času, ko se pri vsaki družbeno relavantni temi zreduciramo zgolj na dve ekstremni možnosti (za nas ali proti nam), več kot dobrodošel in Komedija solz uspe gledalca vzpodbuditi k razmisleku o svet in ljudeh, ki ga obkrožajo. Filmu se sicer pozna, da je bil sprva mišljen kot kratkometražni izdelek, saj se poslužuje mnogih poetičnih prizorov, polnih (na trenutke rahlo ponavljajočega) simbolizma, nasploh pa je izdelek posnet v stilu staromodni slovenskih filmov, le da ob tem ne izpade zastarelo. Simpatična in globoka drama o ljudeh in njihovih napakah.

omična kriminalka Milice je sredi 90. let postala nepričakovana filmska uspešnica (še posebej na Dolenjskem) in danes pri mnogih gledalcih drži nekakšen kultni status. Film sicer ni bil mojstrovina, je pa glede na gverilski način snemanja in skromne finančne vložke izpadel kot neškodljiva in simpatična zabava za preganjanje dolgčasa. Ni pa mi povsem jasno, zakaj sta Sašo Đukić in Franci Kek z nadaljevanjem filma čakala kar 20 let. Glede na končni rezultat se zdi, da ta čas nista porabila za piljenje scenarija, vaje v kompetentnem režiranju ali česarkoli, kar naredi film gledljiv. Milice 2 namreč izgleda kot film, ki sta ga Đukić in Kek posnela zgolj zato, da bi vsem dokazala, da se lahko tudi na “stara leta” pred kamero obnašata pred kamero. Žal to ni dovolj, da bi upravičili obstoj tega gigantskega poloma, kateremu smo priča; obrabljene in lene šale, popolnoma raztrgana pripovedna nit ter zanič igranje gledalca sprva spravljajo v zadrego, kasneje pa že v depresijo. In če potrebujete kronski dokaz, kako neustvarjalen in len je film; ta nekje na polovici zgodbo dobesedno prekini in gledalcem ponudi serijo oglasov, ki sta jih Đukić in Kek posnela za financerje njunega zmazka. Milice 2 je obup od filma. Je film, ki se potihem zaveda, da je zanič, zato pa vanj nameče skoraj vsakega slovenskega vaškega zvezdnika, da bi ti svoje oboževalce nagovarjali k ogledu. Zaenkrat najslabši slovenski film, ki sem jih videl v svojem življenju.