Sean Byrne je avstralski filmar, ki očitno preferira kvaliteto nad kvantiteto; v šestnajstih letih, odkar je prvič opozoril nase s črnohumorno srhljivko The Loved Ones, je posnel zgolj tri celovečerce; poleg že omenjenega še okultno grozljivko The Devil’s Candy in deset let kasneje še najnovejši projekt, pustolovsko grozljivko Dangerous Animals. Byrne tokrat ustvari svojevrstno kombinacijo psihološkega trilerja o serijskem morilcu in grozljivke z morskimi psi, ki pa so tokrat obstranski liki; ameriško turistko in surferko Zephry (Hassie Harrison) ugrabi psihopatski serijski morilec Tucker (Jai Courtney), ki svoje žrtve odpelje na odprto morje z namenom, da bi jih žrtvoval skupini morskih psov kot del sprevrženega rituala. Okvirni zaplet filma se morebiti zdi absurden, vendar pa ga (vsaj v prvi polovici) Byrne kompetentno razvije v napet in nepredvidljiv triler o preživetju, ki impresionira gledalca z razkošno vizualno podobo, dobrim tempom, močnim suspenzom in predvsem z odličnimi igralskimi predstavami, kjer še posebej navduši zlobno razigrani Courtney, katerega lik Tuckerja je toliko bolj privlačen, ker ga film ne obteži s pretiranjem razlaganjem njegove življenjske zgodbe in ga tako venomer ohranja diaboličnega in sadističnega. Škoda le, da film vsega razpoložljivega potenciala ne uspe popolnoma izkoristiti, kar je najbolj razvidno v drugi polovici, ki postane (pre)nasičena z raznimi žanrskimi klišeji; zgodba postreže z vse bolj za lase privlečenimi naključji, nelogičnostjo, neumnimi preobrati in predvidljivimi triki, še najbolj pa moti nenadna transformacija Zephry iz odločne, a ranljive surferke v neuničljivo mašino, ki zmore nadčloveške napor. Kar je resnično škoda, saj je Dangerous Animals vedno nevarno blizu tega, da postane odličen film, vendar ga vedno znova povleče nazaj kakšna neumnost ali predvidljivost. Navkljub tem napakam gre še vedno za dovolj napet in zabaven triler o preživetju, ki gledalcu za kratek čas zleze pod kožo.

V skladu z nadležnim trendom, da ponovni zagoni / nadaljevanja franšiz nosijo isto ime kot njihov prvi film, je tudi najstniški slasher I Know What You Did Last Summer dobil svojo moderno preobleko, ki pa se hkrati močno naslanja na zapuščino izvirnika iz leta 1997. Zgodba je znova postavljena v ribiško mestece Southport, kjer se skoraj tri desetletja po pokolu iz prvega dela postavlja nova prihodnost; prebivalci skušajo pustiti za seboj krvavo preteklost in znova ustvariti turistično meko, vendar pa ambiciozne načrte prekine skupina mladih (in neumnih), ki nekega večera povzročijo prometno nesrečo s smrtnim izidom. In četudi bi z nekaj zdrave pameti nastali konflikt razrešili v nekaj sekundah, se junaki odločijo zakriti sledi svojega zločina, leto dni kasneje pa postanejo tarča zamaskiranega morilca s kljuko, ki ve, kaj so zagrešili lansko poletje. Nova različica slasherja I Know What You Did Last Summer je v osnovi predvidljiva kopija izvirnika z manjšimi kozmetičnimi popravki kot so bolj brutalne usmrtitve, kar je za vsak slasher dobra novica, ter zanašanje na nostalgijo, ki pa tokrat ni preveč moteče, saj se film zapuščine predhodnika (nadaljevanje I Still Know What You Did Last Summer je omenjeno zgolj v eni zelo posrečeni šali) dotika spoštljivo in s presenetljivo mero ironičnega humorja. Povrhu tega pa je vedno veselje videti povratnike kot sta Freddie Prinze Jr. in predvsem še vedno čudovita Jennifer Love Hewitt, ki znova zasije v vsakem prizoru, pa četudi je v filmu dejansko prisotna za nekaj minut. Žal pa film zunaj nostalgičnega mežikanja ne ponudi veliko, kar bi zbudilo gledalčevo pozornost; novi liki so odvratno dolgočasni in neumni, zgodba je – verjemi ali ne – še bolj neumna kot v prvem delu in verjetno največji greh filma je njegov zaključek, ki je – milo rečeno – ne zgolj nedodelan, ampak po svoje žaljiv do zapuščine izvirnika. I Still Know What You Did Last Summer je film, ki bo najbolj pritegnil pozornost tistih, ki so še vedno nostalgično navezani na prvi del, za kaj več pa mu primanjkuje domiselnosti in drznosti.