“Lahko noč in srečno,” je bil znameniti pozdrav, s katerimi se je od svojih gledalcev poslovil novinar Edward R. Murrow (1908-1965), ki se je javnosti najprej zapisal v spomin kot vojni dopisovalec, kasneje pa se je zapletel v javni ideološki obračun z zloglasnim ameriškim senatorjem Josephom McCarthyjem. Slednji je v 50. letih igral vlogo vodilnega moža v boju zoper komunizem in s svojimi pogosto moralno spornimi in nekonvencionalnimi metodami sprožil simbolični “lov na rdeče čarovnice”, ki pa je pod krinko skrbi za varnost države za seboj pustil mnogo uničenih življenj. To obdobje, ki je iz Murrowa ustvarilo borca za novinarsko avtonomijo in človekove pravice, pokriva zgodovinski dramski triler Good Night, and Good Luck, sicer drugi režijski poskus igralca Georga Clooneyja, ki je v nastajanje filma vložil ogromno truda, kar se tudi pozna na končnem izdelku; film v slabi uri in pol gledalca informativno in tekoče pelje skozi ozadje enega od najbolj razvpitih javnih obračunov v zgodovini Amerike, hkrati pa postavi nepričakovano ganljiv spomenik moči televizijskega novinarstva in predvsem dejstvo, da tega poklica nikoli ne smemo jemati za nekaj samoumevnega ali odvečnega. Četudi je film posnet v konvencionalnem retro stilu noirovskim dram iz 40. in 50. let, so njegovi vizualni in vzdušni minimalizem, Clooneyjeva neverjetna osredotočenost na vsako podrobnost ter všečna obuditev prvega desetletja paranoične povojne Amerike preveč privlačni, da bi se jim gledalec lahko uprl. Seveda pa film ne bi stal na dveh nogah brez izvrstnih predstav zvezdniškega igralskega ansambla, kjer poleg fenomenalnega Davida Strathairna navdušijo še Clooney, Robert Downey jr., Patricia Clarkson, Frank Langella in Jeff Daniels. Zdi se, da v današnjih časih, ko je novinarstvo vse bolj razvrednoteno (kar je delno krivda tako na strani novinarjev kot tudi gledalcev) in je njegova avtonomnost ogrožena kot še nikoli doslej, je ogled filma Good Night, and Good Luck nujen in namenjen temu, da svari pred izumrtjem kritične besede.
