Nadnaravna grozljivka Beezel je obarvana z močno osebno noto; režiser in scenarist Aaron Fradkin je film skoraj v celoti posnel v hiši iz njegove mladosti, ogromno navdiha pa je črpal naravnost iz lastnih nočnih mor, katerim je bil priča kot otrok. Takšen pristop zbuja vtis, da pričujoči film ni zgolj še ena generična grozljivka, ki bo gledalca prej dolgočasila kot pa prestrašila in povečini to tudi drži. Beezel pokriva obdobje 60 let v zgodovini skrivnostne hiše, v kateri naj bi strašil duh naslovne čarovnice; skozi tri ločene zgodbe v treh različnih časovnih obdobjih spremljamo posameznike, ki se vselijo v hišo in so kmalu priča številnim nenavadnim dogodkom, zaradi katerih začnejo postopoma izgubljati razsodnost. V prvi se nič hudega sluteči snemalec pridruži ekscentričnemu možakarju, ki je prepričan, da se za zidovi njegove hiše skriva grozeča nadnaravna sila, v drugi mlada oskrbnica nepokretne starke doživi celo serijo nenavadnih halucinacij, ki so povezane s skritim prostorom pod stopnicami, v tretji pa se v mlad par ob vselitvi v novo hišo sooči z entiteto, ki od njiju zahteva mnogo več kot zgolj njuni duši. Beezel je film, ki ga je moč občudovati zaradi velikanskih ambicij in režiserjevega entuziazma, ki ga je vložil v nastanek dela, pa četudi je končni rezultat nekoliko mešan. Fradkinovemu filmu se pozna, da je bil posnet za drobiž, še posebej po “zaslugi” nekoliko lesenih igralskih predstav in omejenosti na zgolj peščico sicer prepričljivih posebnih učinkov. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, vendar pa ima dovolj zanimvie like in presenečenj, da ohrani gledalčevo pozornost, Fradkin pa je dovolj premeten, da skuša pomanjkanje denarja zakriti z idealno kombinacijo skrivnostnosti in atmosferičnosti. Beezel je kompetentno narejena nadnaravna grozljivkam, ki ne premika žanrskih okvirjev, se pa znotraj njih dobro počuti.
