Beezel (2024)

Rating: 6.5 out of 10.

Nadnaravna grozljivka Beezel je obarvana z močno osebno noto; režiser in scenarist Aaron Fradkin je film skoraj v celoti posnel v hiši iz njegove mladosti, ogromno navdiha pa je črpal naravnost iz lastnih nočnih mor, katerim je bil priča kot otrok. Takšen pristop zbuja vtis, da pričujoči film ni zgolj še ena generična grozljivka, ki bo gledalca prej dolgočasila kot pa prestrašila in povečini to tudi drži. Beezel pokriva obdobje 60 let v zgodovini skrivnostne hiše, v kateri naj bi strašil duh naslovne čarovnice; skozi tri ločene zgodbe v treh različnih časovnih obdobjih spremljamo posameznike, ki se vselijo v hišo in so kmalu priča številnim nenavadnim dogodkom, zaradi katerih začnejo postopoma izgubljati razsodnost. V prvi se nič hudega sluteči snemalec pridruži ekscentričnemu možakarju, ki je prepričan, da se za zidovi njegove hiše skriva grozeča nadnaravna sila, v drugi mlada oskrbnica nepokretne starke doživi celo serijo nenavadnih halucinacij, ki so povezane s skritim prostorom pod stopnicami, v tretji pa se v mlad par ob vselitvi v novo hišo sooči z entiteto, ki od njiju zahteva mnogo več kot zgolj njuni duši. Beezel je film, ki ga je moč občudovati zaradi velikanskih ambicij in režiserjevega entuziazma, ki ga je vložil v nastanek dela, pa četudi je končni rezultat nekoliko mešan. Fradkinovemu filmu se pozna, da je bil posnet za drobiž, še posebej po “zaslugi” nekoliko lesenih igralskih predstav in omejenosti na zgolj peščico sicer prepričljivih posebnih učinkov. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, vendar pa ima dovolj zanimvie like in presenečenj, da ohrani gledalčevo pozornost, Fradkin pa je dovolj premeten, da skuša pomanjkanje denarja zakriti z idealno kombinacijo skrivnostnosti in atmosferičnosti. Beezel je kompetentno narejena nadnaravna grozljivkam, ki ne premika žanrskih okvirjev, se pa znotraj njih dobro počuti.

Woman of the Hour (2023)

Rating: 8 out of 10.

Leto 1978. V priljubljeni televizijski oddaji Zmenkarij na slepo nastopi neuspešna mlada igralka Cherly Bradshaw, ki mora po pravilih izprašati tri “nevidne snubce” in potem izbrati enega od njih, s katerim bo šla na zmenek. Tokrat se sreča nasmehne navidez očarljivemu in samozavestnemu Rodneyju Alcali, ki pa ga Cherly ob prvem srečanju zavrne, saj se ob njem ni počutila prijetno. Ta sicer nevljudna poteza ji je najverjetneje rešila življenje; Alcala je bil mnogo let kasneje identificiran kot serijski morilec, ki je bil uradno obsojen za umore osmih žensk, četudi se naj bi resnično število njegovih žrtev povzpelo do številke 130. Ozadje enega od najbolj razvpitih trenutkov v zgodovini televizijske zabave skuša razkriti kriminalna srhljivka Woman of the Hour, sicer režijski prvenec igralke Anne Kendrick (ta v filmu tudi nastopi v glavni vlogi Cherly), ki sicer prepleta resnična dejstva z določeno mero umetniške svobode, Kendrickova pa skuša s filmom tudi osvetliti pogosto spregledano in nesprejemljivo raven seksizma, s katerim so se srečevale udeleženke omenjene oddaje. Film je po strukturi razdeljen na dva dela; prvi se osredotoča na Cheryl in njen nastop v Zmenkarijah, drugi pa sledi Alcali na večletnem morilskem pohodu, kjer sta razkrita njegova odlična sposobnost čustvene manipulacije in psihopatskih tendenc. Woman of the Hour se morebiti zdi nekoliko preambiciozen projekt za režijski prvenec, vendar pa ga Kendrickova opravi večinoma z odliko; poleg pričakovano očarljive predstave se igralka izkaže kot izredno kompetentna filmarja z dobrim očesom za podrobnosti, preko kateri prepričljivo obudi retro duh 70. let, njen smisel za podajanje pikrega družbenega komentarja pa je dovolj subtilen, da ne izpade pridigarsko ali melodramatično. Kendrickovi je v veliko pomoč tudi soigralec Daniel Zovatto, ki je presunljivo zastrašujoč kot Alcala, film pa se obenem premeteno izogne pastem krimičev, posnetih po resničnih dogodkih in namesto cenen eksplotacijoe postreže z ravno pravšnjo mero suspenza, poglobljenosti in črnega humorja. Več kot impresivni debi ene najbolj očarljivih igralk ta hip.