Vid Šteh

Sorry, Baby, režijski prvenec Eve Victor, se začne kot komična drama o ekscentrični profesorici literature Agnes (perfektno jo odigra kar režiserka sama), ki živi sama s svojim mačkom v hiši ob gozdu, daleč stran od oči ljudi. Tik pred diplomo je članica skupine, ki jo vodi čedni profesor Decker, ki je hkrati zelo navdušen nad njenim pisanjem. Na tej točki se zgodba filma preusmeri v nekaj bistveno bolj temačnega; Decker Evo nekega večera povabi na druženje v njegovo hišo, kjer jo spolno zlorabi, kar jo pričakovano travmatizira, še posebej zaradi tega, ker ji ne pristojne službe ne družba nasploh ne priskoči na pomoč. Sorry, Baby, ki kronološko beleži več let v življenju glavne junakinje, je s tehničnega vidika impresiven prvenec zelo obetavne režiserke; vizualna melanholija filma, pristen življenjski humor, odlične igralske predstave in dokaj zrelo in nekonvencionalno obravnavanje teme, ki se filmih pogosto pojavi, naredijo iz pričujočega izdelka nekaj, kar je vsekakor vredno gledalčeve pozornosti. Kjer se film nekoliko spotakne, je ob prepletanju dramatičnih prizorov s črnim humorjem; tak pristop je vsekakor osvežujoč, vendar hkrati tudi tvegan, saj lahko pretirano zanašanje na zbijanje šal izniči čustveno intenzivnost dogodka, ki je vse prej kot zabaven. Dober primer je prizor, kjer Agnes prvič po posilstvu obišče zdravnika in vpričo njega dostavlja sarkastične šale, ki resda želijo prikazati absurdnost družbenega odnosa do nasilja nad ženskami, vendar pa kljub temu izpadejo nevmesno oz. nepotrebno. Takšnih trenutkov je v filmu ravno dovolj, da postanejo moteči in preprečijo, da bi zgodba krenila v vode potrebne ganljivosti. Sorry, Baby je navkljub temu zdrsu izredno solidna komična drama, ki uspe nagovoriti gledalca z močnim sporočilom o težavnem položaju žrtev nasilja, ki tudi dandanes ne dobijo podpore, ki jo potrebujejo.

Nadaljevati franšizo odštekanih akcijskih parodij The Naked Gun brez nenadomestljivega Leslieja Nielsena v ikonični vlogi štorastega narednika Franka Drebina se zdi že vnaprej izgubljena bitka, toda Hollywood v svojem obupanem iskanju nečesa, kar bi prineslo zaslužek v blagajne, zlepa ne odneha. Pričujoče nadaljevanje, ki hkrati služi kot vnovični zagon omenjene franšize, je tokrat v rokah glavnega igralca Liama Neesona, ki igra Drebinovega sina, ki se tokrat zaplete v mednarodno zaroto, zaradi katere je ogrožen obstoj legendarne Policijske enote, hkrati pa mu pot prekriža fatalna Beth (Pamela Anderson). Proti vsem (nizkim) pričakovanjem je novo poglavje The Naked Gun vzoren primer filmskega nadaljevanja, ki povečini razume, kaj je predhodnike naredilo tako nepozabne; odštekan in absurden humor, akcijske scene, ki izgledajo kot da bi bile vzete iz risanke, popkulturne reference in predvsem Nielsenova hladnokrvna komična prezenca, ki pa jo Neeson brez težav posvoji do te mere, da ne izpade kot nesramna kopija (delno zaradi sreče, da sta tako Nielsen kot Neeson zaslovela po vlogah stoičnih frajerjev, seveda vsak v svojem žanru). Neesonu ob boku samozavestno stoji Andersonova, ki pokaže izvrsten smisel za humor, medtem ko je preostali igralski ansambel bolj ali manj zreduciran na statiranje. Ker gre za film, kjer se šale vrstijo skoraj vsake pol minute, je pričakovano, da nekatere zgrešijo tarčo, vendar pa je več takšnih, ki bodo gledalca nasmejale do solz in obudile nekoliko pozabljen žanr parodij, ki nujno potrebujejo svoj komercialni povratek. The Naked Gun kakopak ne dosega vrhunskosti predhodnikov in za seboj vleče napake, ki so pogoste za filme v zadnjih desetih letih (povprečna zgodba, par neposrečenih gagov, ki se hkrati tudi vlečejo, nezanimiv zlikovec), vendar pa gre vseeno za film, ki je narejen z veliko ljubezni do izvirnika in se noče zgolj naslanjati na ceneno nostalgijo. Nedvomno eden od najbolj zabavnih filmov letošnjega leta.