Vid Šteh

Maturantski plesi so v filmskih grozljivkah skoraj vedno napoved slabih novic, ki noč zabave, alkohola in seksa pripelje do krvavega in travmatiziranega jutra. Temu smo priča tudi v celovečernem prvencu avstralskega filmarja Seana Byrna z naslovom The Loved Ones; med pripravami na veliki večer sramežljivo najstnico Lolo vljudno zavrne njena simpatija, postavni Brent, ki se zateka v droge in samopoškodovanje, da bi utopil travmo (in krivdo) ob izgubi očeta, ki je izgubil življenje v tragičnih prometni nesreči, katero je povzročil Brent. Lola zavrnitve ne sprejme in nekaj ur kasneje s pomočjo svojega psihično nestabilnega očeta (s katerim je morebiti v incestoidnem razmerju) ugrabi Brenta in dnevno sobo svoje hiše preuredi v plesišče, kjer je mladenič podvržen brutalnemu mučenju. The Loved Ones je premetena rekonstrukcija klišejev, ki jih ponujajo najstniški slasherji (ena od očitnih sprememb je ta, da je žrtev tokrat moški, ženska pa njegov rabelj), hkrati pa nenavadno duhovit in sprevržen triler, ki sicer ponudi cel kup ostudnih in brutalnih prizorov, vendar ti nikoli ne presežejo meje cenene eksplotacije čezlužniških klavnic tipa Saw. Byrne z močnim scenarijem in izvrstnimi igralskimi predstavami (med vsemi najbolj zasije Robin McLeavy kot okrutna “kraljica maturantskega plesa” Lola) ustvari zanimive like, dobro atmosfero in nekaj zanimivih žanrskih preobratov, s katerimi se film izogne formulaičnosti in (pretirani) generičnosti. Okvirna zgodba resda pripelje do predvidljivega epiloga, verjetno največja šibkost filma pa je nedodelana stranska zgodba, ki sledi Brentovemu najboljšemu prijatelju in njegovemu zmenku, zamorjeni gotičarki Mii; ta del filma je sicer dobro razvit in ponudi vpogled v psiho dveh zanimivih osebkov, vendar pa se na koncu zdi, da kakšnega velikega vpliva na celoten zaplet nima in bi ga Byrne lahko bolje razvil ali pa kar odvrgel iz filma. Navkljub drobnim napamak je The Loved Ones poslastica za tiste, ki si želite dobre (in predvsem krvave) zabave, hkrati pa biti priča nečemu izvirnemu in domiselnemu.

Slovenski režiser Janez Lapajne slovi kot filmar, ki se pogosto prepušča trenutnemu navdihu in praktičnim rešitvam na licu mesta, kar je najbolj evidentno v njegovem celovečernem prvencu, romantični drami Šelestenje. Film je bil posnet v dobrih dveh tednih, snemanje je potekalo v bolj ali manj gverilskih razmerah, scenarij pa se je razvijal skozi improvizacijo in spontanost na prizorišču snemanja. Takšen “razpuščen” pristop je sicer tvegan, vendar pa lahko v rokah kompetentnega režiserja rodi dobre rezultate in Lapajne vsekakor spada v to kategorijo. Film sledi mlademu paru Katarini in Luki, ki se po sedmih letih skupnega življenja zatečeta na idilično prekmursko podeželje, da bi rešila njun vse bolj disfunkcionalen odnos. Med burnimi prepiri, neprijetno tišino in begom v naravo se dvojica začne soočati s kruto resničnostjo, ki ju čaka; Katarina najde uteho v duhovitem vojaku, ki ji ponudi nov pogled na življenje, Luka pa se mora odločiti med vztrajanje in odhodom. Kar je filmu Šelestenje moč šteti v velik plus, je njegova spontanost v dialogih in neolepšanem prikazu medsebojnih človeških odnosov, ki so lahko polni radosti kot tudi bridkosti. Lapajne spretno kombinira idilične podobe narave Prekmurja s čustvenimi vrtinci osrednjih likov, pri tem pa se nikoli ne zateka v osladnost ali sentimentalizem, za kar se lahko zahvali tudi odlični igralski zasedbi, kjer prepriča predvsem Barbara Cerar v vlogi Katarine. Navkljub temu pa se zdi, da film Šelestenje v drugi polovici nekoliko izgubi na dinamiki in se zaplete v repeticijo idej ter rahlo utrujajoče dialoge, kjer improvizacija rahlo uide nadzoru, prav tako pa so nekateri liki (vojak, ki ga odigra Grega Zorc) premalo dodelani in izpadejo kot privesek nekemu drugemu, bolj pomembnemu liku. Šelestenje je nepopoln in občasno utrujajoč film, ki pa premore dovolj smisla za humor, dramo in iskrenost, da bo prepričal gledalca.