Vid Šteh

Italija, leta 1970. Specifični podžanr srhljivk, imenovanih giallo, je v polnem razcvetu in s svojo priljubljenostjo zbudi tudi pozornost mednarodne javnosti. Gilderoy (Toby Jones) je britanski introvertirani zvočni mojster, ki ga najame vplivni italijanski producent Francesco (Cosimo Fusco), da bi mu pomagal pri nastajanju filma o konjih. Vendar se kmalu izkaže, da je Francescov film v resnici brutalna giallo grozljivka, kar Gilderoyja sprva odvrne od nadaljnega sodelovanja, vendar se navkljub temu odloči nadaljevati z zvočno obdelavo projekta, ki s svojo okrutno in nasilno vsebino začne vplivati na njegovo fizično in psihično zdravje. Psihološka srhljivka Berberian Sound Studio, katero je režiral in spisal Peter Strickland ni grozljivka v klasičnem pomenu besede; v filmu ni na spregled nadnaravnih entitet, pošasti, prelivanja krvi ali kakršnekoli druge oblike razburljivega suspenza. Strah, iz katerega pričujoči film črpa, je ves čas ujet na zvočni trak, kar pomeni, da je Stricklandu v prvi vrsti pomembno nepopolno in fascinantno raziskovanje pomembnosti zvoka v sedmi umetnosti in njegovega ogromnega vpliva na človekove čute. Skozi kompleksno psihološko študijo osrednjega lika, ki ga s čudovito britansko eleganco in zadržanostjo upodobi Jones, uspe film prestrašiti na najbolj nepričakovane načine ter gledalcu približa t.i. človeško grozo oziroma grozo, ki kot speča zver počiva v nas samih. Ob vsem tem Strickland uspe najti še dovolj časa, da ustvari presenetljivo duhovit poklon zapuščini gialla, filmski navdušeni pa bodo vsekakor uživali ob informativnem prikazu zakulisja “zvočnega” nastajanja filmov. Berberian Sound Studio je nenavaden film za izbrane okuse, ki pa nosi veliko umetniško moč.

Zombiji oz. živi mrtveci so poleg vampirjev najbolj priljubljene pošasti v žanru grozljivk, ki so uspeli preseči menjavo trendov v filmski industriji in ostati nepogrešljiv popkulturni fenomen vse do današnjih dni. Za masovno popularizacijo “živih” mrtvecev, ki vstajajo iz grobov in se hranijo z mesom živih, je kakopak odgovoren George A. Romero s svojim celovečernim prvencem Nighf of the Living Dead, ki ga je v gverilskih razmerah posnel za pičlih 120 tisoč dolarjev (med drugim je v njej nastopila povsem neznana igralska zasedba, večina filma pa je bila posneta na razpadajoči kmetiji, predvideni za rušenje), v blagajne pa je prinesel tedaj rekordnih 30 milijonov in hkrati požel odobravanje kritikov, ki so se strinjali, da je film nakazal rojstvo novega podžanra zombijevskih grozljivk. Premisa filma je zelo preprosta; gledalci spremljamo skupino sedmih preživelih, ki se pred nepojasnjeno invazijo živih mrtvecev zatečejo v odročno podeželsko hišo, kjer so se prisiljeni boriti za preživetje in čakati na rešitev, ki morebiti sploh ne bo prišla. V skladu z gverilsko produkcijo je Romerov film minimalističen in se poslužuje pričakovanih “ekonomičnih” potez kot so omejenost dogajanja na eno samo lokacijo, močno zanašanje na prikaz človeške drame v obliki konfliktnih odnosov med preživelimi, pojasnjevanje ozadja zgodbe preko radijskih in televizijskih poročil ter preprosti, vendar izredno učinkovito in za leta 1968 presenetljivo brutalni akcijski prizori. Night of the Living Dead navkljub nekoliko počasnejšemu začetku uspe zgrabiti gledalčevo pozornost, še posebej po zaslugi pristnih igralskih predstav (film je pomemben tudi s kulturnega vidika, saj je šlo tedaj za enega redkih celovečercev, v katerih v glavni vlogi nastopa temnopolti Duane Jones), preprostega, vendar tudi z današnjega vidika zastrašujočega videza zombijev, izvrstne dramatične glasbe ter šokantnega razpleta, ki gledalcu zastavi vprašanje o tem, kdo je sredi invazije živih mrtvecev resnična pošast. Night of the Living Dead je upravičeno ena od najboljših grozljivk vseh časov.