Vid Šteh

Alma And The Wolf je najnovejši celovečerec ameriškega komika in filmarja Michaela Patricka Janna, ki je s svojimi prejšnjimi projekti (še posebej s kultno komično srhljivko Drop Dead Gorgeus) pogosto kombiniral strah in (pričakovano) humor. V pričujočem filmu je slednjega vsaj na prvi pogled bistveno manj kot sicer; osrednji lik je namreč zapiti policist Ren, ki preživlja stisko povprečnega sodobnega očeta (nedavno ločen, ima odtujenega sina, težave v službi in rad pogleda pregloboko v kozarec), vse dokler med opravljanjem dolžnosti ne ustavi mlade ženske po imenu Alma, ki trdi, da je njo in njenega psička napadel orjaški volk, Ren pa ji navkljub prepovedi lova na volkove obljubi, da bo našel zverino in jo ubil. Zdi se, da se s filmom Alma And The Wolf Jann loteva motivike volkodlakov, kar je dobrodošlo, saj gre za pošasti, ki so še vedno slabo zastopane na velikem plantu, vendar pa zelo kmalu postane jasno, da režiser z ambicijami cilja mnogo višje; prva polovica filma se namreč odvija kot presenetljivo emocionalna psihološka drama o zavožencu, ki skuša preboleti napake iz preteklosti ter najti pot do odrešitve (kar filmu dobro uspe še posebej po zaslugi odlične igralske predstave Ethana Embryja), navkljub temu pa Jann na več mestih v zgodbo vnese elemente folk grozljivke, četudi ta še vedno nosi močan psihološki naboj. Šele v zadnji tretjini film pridobi elemente, značilne za komične srhljivke tipa Evil Dead, kjer se v resno zgodbo prikrade vse več odštekanega humorja, ki pa pogosto izpade rahlo nevmesno ali celo odvečno. Rezultat tega je film, ki poka od ambicij in nekonvencionalnih pristopov do pripovedovanja, vendar pa je njegovo žongliranje med resnim in komičnim preveč nerodno, da bi povsem zadovoljilo gledalce. Končni rezultat je neenakomerna in občasno zmedena, a še vedno emocionalno močna grozljivka, ki ji navkljub vsem napakam ne moremo očitati formulaičnosti ali predvidljivosti.

Čezlužna filmska industrija je v drugi polovici 90. let s pomočjo žanra mainstream grozljivk uspela ustvariti cel kup mladih zvezdnikov, ki so postali idoli najstnikov po vsem svetu; od Jennifer Love Hewitt, Josha Harnetta, Sarah Michelle Gellar pa vse do Neve Campbell, ki je z nastopom v ikoničnem satiričnem slasherju Scream (1996) postala ena od vidnejših “kraljic krika” 90. let. Naključje pa je naneslo, da je Campbellova istega leta posnela še eno grozljivko, ki je prav tako postala velika komericalna uspešnica in kultna roba; The Craft je fantazijski triler s sicer rahlo klišejsko zgodbo o osamljeni najstnici, ki se ob vselitvi v novo mesto spoprijatelji s tremi mladimi čarovnicami in začne prakticirati črno magijo, ob kateri se ji življenje sprva spremeni na bolje, vendar pa kmalu postane jasno, da vsak urok prinaša hude posledice za tistega, ki ga izpelje. Na vsebinski ravni je The Craft daleč od presežka; gre za še en stilsko dovršeni film o čarovnicah iz 90. let, ki uporabi motive črne magije in skritih urokov za moralno sporočilo o tem, kako se ne splača biti zloben in da se ti lahko vsako slabo dejanje maščuje kot brutalna karma. Kar film ves čas drži pokonci, je njegova izvrstna igralska zasedba, kjer največ pozornosti ukradejo tri “čarovnice” Fairuza Balk v eni od svojih najbolj ikoničnih predstav v karieri, Campbellova in Rachel True, medtem ko je glavna igralka Robin Tunney navkljub pogosti prezenci bolj dolgočasna in presenetljivo neizstopajoča. Režiser in scenarist Andrew Fleming navkljub občasni formulaičnosti ter plitkosti likov (z izjemo čarovnic so skoraj vsi liki nedodelani) uspešno lovi ravnotežje med najstniško melodramo in fantazijsko srhljivko ter dostavi prepričljivo kombinacijo smeha, drame in suspenza. The Craft je tipična mainstream grozljivka 90. let, ki pa vseeno očara s svojo spontanostjo in duhovitostjo.