Vid Šteh

Ballerina predstavlja stransko poglavje v uspešni akcijski franšizi John Wick in v ospredje postavlja talentirano mlado balerino Eve Macarro, ki je kot otrok priča umoru svojega očeta s strani skrivnostne združbe, imenovane Kult. Ko Eve odraste in je pod okriljem “baletne” šole izurjena za profesionalno morilko, je njen cilj najti odgovore za očetovo smrt, pri tem pa trči ob številne prepreke, med drugim se je prisiljena soočiti s samim Johnom Wickom. Naj bo nemudoma jasno; samostojnega filma o Balerini nismo potrebovali, končni produkt pa prav tako ne uspe docela upravičiti svoj obstoj znotraj franšize, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je Ballerina slab film. Režiser Len Wiseman in scenarist Shay Hatten, ki je med drugim spisal najboljša poglavja v franšizi, poskrbita, da je pričujoči film zelo vzoren “duhovni” spremljevalec filmov o Johnu Wicku, še posebej z vidika atraktivne neo-noir vizualne podobe in znova spektakularnih in vrhunsko skoreografiranih akcijskih prizorov. Filmu je v veliko pomoč tudi glavna igralka, Ana de Armas, ki s pravo kombinacijo srboritosti, telesnih akrobacij in izredno močnega seksapila perfektno utelesi enako ranljivo kot tudi odločno akcijsko junakinjo, ki se sicer ponaša s klišejskim ozadjem, vendar pa zaradi igralkine presunljive kondicije in nasploh močne prezence uspe obdržati gledalčevo pozornost. Zato je nekoliko škoda, da se mora film še vedno zanašati na lik Johna Wicka (tokrat zelo očitno naveličani Keanu Reeves) in ga nekako vriniti v zgodbo, pa četudi film brez njega ne bi niti najmanj trpel. Glede na to, kako so nadaljevanja / stranske zgodbe uspešnih franšiz dandanes vse bolj bleda in nedomiselna, Ballerina postreže s presenetljivo solidno izkušnjo, ki bo (vsaj upajmo) v prihodnje izstopila iz sence Johna Wicka.

Lorcan Finnegan je eden od tistih filmarjev, ki se poslužuje zanimivega trika; preko navidez preproste zgodbe, ki bi jo lahko strnili v nekaj stavkih, splete mrezo nepredvidljivih zapletov, psihadeličenih tripov in fascinantne čudaškosti, ki ostane z gledalcem še dolgo po nastopu odjavne špice. Že od svojega prvega kratkega filma Foxes naprej je jasno, da resničnost v Finneganovih filmih vedno stoji za zrahljanih temeljih, kar je še dodatno dokazal s svojimi celovečerci kot sta folk grozljivka Without Name in surrealno enigmo Vivarium, nič drugače pa ni z njegovim najnovejšim filmom, psihološkim trilerjem The Surfer. V njem spremljamo neimenovanega antijunaka (Nicholas Cage, ki znova počne tisto, kar zna najbolje; postopoma izgubljati razsodnost), sicer zagretega surferja, ki se s svojim sinom vrne na rodno avstralsko obalo, da bi mu vlil ljubezen do deskanja na morju, vendar pa ju pri tem zaustavi lokalna tolpa odpadniških surferjev na čelu s karizmatičnim vodjo Scallyjem, ki postavi jasno pravilo: “Če tukaj ne živiš, ne surfaš.” The Surfer v svoji prvi polovoci namerno zavaja gledalca z občutkom, da bo priča še eni klišejski zgodbi o konfliktu med urbanim in ruralnim oz. med mestno srajco in lokalnimi posebneži, ki postopoma izbruhne v ekstremno nasilje, vendar kmalu postane jasno, da Finnegan niti približno ne krene v to smer, ki bi bila kakopak najbolj preprosta in predvidljiva. Pričujoči film je mnogo več kot zgodba o moškem na robu živčnega zloma; je vzdušna in napeta odisejada v norost, ki s pomočjo psihadeličnih vložkov, nekonvencionalnimi pripovednimi prijemi ter privlačno vizualno podobo, ki perfektno zajame čarobnost avstralske flore in favne, ustvari nekaj resnično posebnega in nepozabnega. Seveda pa nad vsemi presežki kraljuje znova fenomenalni Cage, ki preseže svoj stereotipni lik popolnega lunatika in liku surferja nameni presenetljivo veliko čustvene globine. The Surfer je namerno naporen film, ki bo nekatere gledalce utrudil s svojo veliko količino psihadelične lunatičnosti, kar pa bo mnogim tudi predstavljal fascinanten izziv. Odločitev pa je seveda na strani občinstva.