Vid Šteh

Duša (Polona Juh) je prototip sodobne ženske; osamljena tridesetletna učiteljica plesa, ki je razklana med pogosto odsotnim očetom (Zlatko Šugman) in jezikavo dominantno mamo (Marijana Brecelj), vržena v razmerje s poročenim moškim, s katerim pričakuje otroka ter zaznamovana s krizo srednjih let, ki zna biti za ženske še posebej naporna izkušnja. Povrhu tega pa še zgrožena ugotovi, da jo nekdo že lep čas naskrivaj opazuje “pod njenim oknom”; na smrt zaljubljeni (in še toliko bolj sramežljivi) mladenič, ki ji želi povrniti vero v moške. Pod njenim oknom je tiha in intimna romantična drama, začinjena z življenjskim humorjem, s katero želi režiser in scenarist Metod Pevec upočasniti gledalčev čas in ga spomniti na majhne trenutke radosti in grenkobe osebe, zataknjene na poti v zrelo življenjsko obdobje, obenem pa izpostaviti nenavadno moč ljubezni, ki sreča človeka v pogosto nepričakovanih, absurdnih oblikah. Na papirju se zdi, da je Pod njenim oknom film, ki ga v današnjih vse bolj naspidiranih in kaotičnih časih, še kako potrebujemo, kar delno drži, vendar pa je Pevca pri zasanjanosti očitno zaneslo in je tako ustvaril komorno romantično dramo, ki venomer hodi na zelo tanki meji med prikupnostjo in dolgčasom. Navkljub občasnim prebliskom tople duhovitosti in prizemljenim pristopom do obravnavanja večno aktualnih tem, s katerimi je obremenjen sodobni človek, je Pod njenim oknom film, ki mu kronično primanjkuje tisto, kar nosi glavna junakinja v svojem imenu; duša. S tehničnega vidika skuša film nerodno kopirati retro stil staromodnih filmskih romanc iz 80. in 90. let, kar ga avtomatsko dela zastarelega oz. krepko za časom, še slabše pa jo odnese nevznemirljiva vsebina, ki vključuje (namerno) zaspane igralske predstave, pogosto nerodne dialoge ter splošno pomanjkanje kakršnekoli motivacije, da bi film Dušino zgodbo predstavil na zanimiv in gledljiv način. Pod njenim oknom je ekvivalent filma, ki ti obljublja čustveno potovanje, vendar ob prihodu na končno postajo za seboj pusti zgolj zehanje.

Omejen proračun lahko pri filmih predstavlja velike težave ali pa (mogoče ravno zaradi tega) bistveno večji izziv, ki lahko prinese nepričakovano dobre rezultate. Ključno je predvsem to, da zna režiser domiselno izkoristiti ponujen potencial in iz njega iztisniti maksimum, ob katerem lahko občinstvo spregleda nekatere neizogibne težave, ki so posledica omejenih finančnih sredstev. Psihološka folk grozljivka The Severed Sun, sicer celovečerni prvenec režiserja in scenarista Deana Pucketta, ki ima za seboj že lepo število kratkih filmov z močnimi “folk” vplivi (mednje spada tudi odlična grozljivka The Sermon iz leta 2017, na kateri temelji tudi pričujoči film), je primer izdelka, ki se mu pozna nizek proračun in z njim povezane nerodnosti, kar pa ob nastopu odjavne špice ne predstavlja večje frustracije, saj projekt poganjajo Puckettova strast do ustvarjanja in dobro razumevanje žanra. Film je postavljen na odročno britansko podeželje, kjer majhna verska skupnost živi po izrazito tradicionalnih pravilih, vendar pa se ustaljeni red poruši, ko eden od njenih pripadnikov umre v skrivnostnih okoliščinah, njegova žena pa neha hoditi v cerkev in je obtožena prešuštva z nadnaravno zverjo, ki straši v bližnjih gozdovih. The Severed Sun je film, ki se lahko pohvali z izvrstno atmosfero, v kateri se prepletata folklorna temačnost in magični realizem, dobimi igralskimi predstavami (še posebej Emma Appleton), nepričakovano prepričljivimi posebnimi učinki in subtilnim serviranjem psihološko orientirane groze, ki uspe tematizirati večni boj med progresivnim in nazadnjaškim oz. verskim fanatizmom in osebno svobodo. Z izjemo nekaterih tehničnih omejenosti bi filmu lahko očitali občasno predvidljivo vsebino ter nedodelan razvoj likov, vendar pa je kot celota The Severed Sun kompetentno narejen film, ki uspešno dohiteva novi val modernih folk grozljivk.