Vid Šteh

Režiser in scenarist Ryan Coogler ni eno od najbolj vročih hollywoodskih imen ta hip zgolj zaradi njegovih orjaških superherojskih uspešnic Black Panther in njegovo nadaljevanje Black Panther: Wakanda Forever, ampak ker gre za filmarja, ki zna uspešno ohranjati ravnotežje med družbeno angažiranostjo in komercialno všečnostjo. Ravno zato je bil njegov najnovejši celovečerec, akcijska vampirska grozljivka Sinners, eden od najbolj pričakovanih filmov letošnjega leta, ki je moral s svojim ambicioznim pristopom, zvezdniško ekipo ter izpiljeno produkcijo doseči zelo visoke standarde. Film je postavljen v rasno napeto ozračje Missisippija leta 1932 in spremlja brata dvojčka Smoka in Stacka (oba odlično odigra Cooglerjev stalni sodelavec Michael B. Jordan), ki se po opravljanju umazanih del za čikaško mafijo vrneta v rodno mesto Clarksdale, da bi odprla beznico, v kateri bi se zbirala lokalna temnopolta skupnost in se zabavala ob ritmih “satanske” blues glasbe. Toda že na noč otvoritve na vrata beznice potrka trojica navidez prijaznih belopoltih glasbenikov, za katere se kmalu izkaže, da so v resnici krvoločni vampirji. Sinners se v prvi polovici odvija kot srhljiv in nesentimentalen vpogled v rasistično zgodovino ameriškega juga v obdobju med obema vojnama, hkrati pa s subtilnostjo obravnava tematiko črnske identitete ter relavantnosti blues glasbe, ki je predstavljena kot vez med generacijami temnopoltih ljudi po vsem svetu. Coogler se v tej prvi polovici izkaže z mojstrskim kombiniranjem človeške drame, črnega humorja, bogatim igralskim ansamblom ter osupljivo poetičnimi glasbenimi točk, ki film napolnijo z bogato atmosfero in zgodovinsko avtentičnostjo. Ravno zaradi mnogih presežkov, ki jih film ponuja v prvi polovici, se zna zgoditi, da bo njegov preostanek, ko se zgodba pomakne v vode bolj konvencionalne in akcijsko naravnane vampirske klavnice, znal gledalca rahlo razočarat, saj z vidika vampirske motivike film ne ponuja ničesar novega. Navkljub temu pa je Sinners tudi v “najšibkejših” trenutkih krvavo dober film, ki bo še dodatno utrdil Cooglerjev status zvezdniškega režiserja, ki si ta status še kako prisluži.

Rorschach, nadnaravna strašljivka, posneta v formatu “najdenih posnetkov”, se na spletni strani YouTube ponaša z drzno oznako, da gre za najbolj strašljiv film na spletu, kar takoj sproži neprijetna ugibanja o tem, da je takšno trditev namerno razširila ekipa filma z jasnim namenom, da bi zbudila pozornost in si nabila čim več ogledov. Resda gre pri vprašanju o tem, kaj je nekomu strašljivo in kaj ne, za povsem subjektivno odločitev, zato je nemogoče odgovoriti na vprašanje glede tega, če je Rorschach res grozljivka, ki gledalcu zleze pod kožo in ga posledično strese do kosti. Film ima zelo preprost zaplet, ki ga je moč srečati v vsakem poglavju priljubljene franšize Paranormal Activity; dvojica skeptičnih raziskovalcev s kamerami beleži dogajanje v domu matere samohranilke in njene hčerke, ki komunicira z nevidno nadnaravno silo. Nič posebnega novega, torej, vendar pa režiser in scenarist C.A. Smith (to je njegov prvi in zaenkrat edini celovečerec) v formulaičnost vnaša nekaj svežine s presenetljivo prizemljenim pristopom do obravnavanja nadnaravnih pojavov; v ospredju so predvsem zvočni in praktični učinki, nevarnost pa je skoraj ves čas skrita pred očmi junakov in gledalcev, kar dogajanje napolni z visoko mero suspenza, filmu pa je v veliko pomoč tudi kompetentna igralska zasedba, ki svoje delo opravi nad pričakovanji, vsaj glede na zelo omejen proračun. Rorschach je tako prej neprijeten kot strašljiv film, ki v okviru omejenih finačnih sredstev več kot solidno opravi svoje delo, vendar pa se ne more docela izogniti velikim težavam kot so prepočasen tempo in izredno šibak konec, ki ni zgolj antiklimatski, ampak gledalcu niti ne daje občutka, da se je v slabih 75. minuta karkoli razrešilo. Primerno za oboževalce filmov z najdenimi posnetki, ostali pa se ogledu izognite.