Filmska trilogija retro slasherjev Fear Street, ki temelji na istoimenski priljubljeni seriji mladinskih knjig ameriškega pisatelja R.L. Stina, se je izkazala za eno večjih komercialnih uspešnic kanala za pretočne vsebine Netflix, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj ji bodo sledila nova nadaljevanja, še posebej zato, ker je Stine v seriji dosedaj napisal že več kot petdeset knjig. Štiri leta kasneje smo gledalci deležni novega poglavja v (očitno) franšizi z naslovom Prom Queen, ki se že po naslovu sodeč vrti okoli maturantskega plesa, tokrat na srednji šoli v mestecu Shadyside, kjer se večina deklet pripravlja, da bi osvojila prestižni naziv kraljice plesa, med drugim tudi sramežljiva Lori (India Fowler), ki pa je med vrstniki označena za izobčenko, še posebej zato, ker je bila njena pred leti glavna osumljenka v preiskavi očetovega umora. Kmalu po pričetku plesa se začnejo kopičiti trupla najstnic, ki se potegujejo za naziv kraljice, morilec pa naj bi bil tudi povezan z Lorino temačno preteklostjo. S tehničnega vidika je Fear Street: Prom Queen kompetentno narejen in stilsko dovršen izdelek, ki se oboroži s privlačnim (četudi rahlo formulaičnim) soundtrackom, izpiljeno retro vizualno podobo, privlačno kostumografijo in vzdušno obuditvijo konca 80. let. Popolnoma drugačno spoznanje pa čaka gledalca pri soočenju z vsebino filma, ki ne bi mogla biti bolj nedodelana, plitka in lenobno predvidljiva; liki so stereotipno enodimezionalni, zgodba pa zelo nemarno spacana in več kot očitno porezana v montaži, kar posledično vpliva na pomanjkanje pravega suspenza in strašljivih trenutkov, ki jih nadomesti ekscesno nasilje. Fear Street: Prom Queen je tako zgovoren primer filma, kjer stil nadomesti vsebino.

Ameriška filmarka Julia Max, ki se je doslej pilila v žanru kratkometražnih filmov, se s svojim celovečernim prvencem The Surrender loteva tematike, ki jo v modernih grozljivkah vse pogosteje srečujemo; breme družinske travme, ki ob podrobnejši analizi odpre pot do zamolčanih skrivnosti, povezanih predvsem z disfunkcionalnimi odnosi znotraj družine. Maxova vsaj na površju krene po poteh filmov kot so The Hereditary, ki prepletajo elemente temačne družinske drame in nadnaravnega šokerja, kar pri gledalcu sproži neprijetna ugibanja, če se bo The Surrender uspel izogniti predvidljivim trikom in formulaičnosti ter postregel z novimi in domiselnimi pogledi na obravnavane problematike. Odgovor je; da… in občasno tudi ne. Film spremlja hčerko Megan in mater Barbaro, ki morata skrbeti za hudo bolnega očeta, ki je priklenjen na posteljo in odvisen od pogostih doz morfija za lajšanje bolečin; ta del zgodbe, ki osrednji junakinji (in gledalca) pripeljejo do očetove tihe smrti, Maxova domiselno zavije v povsem realistično družinsko dramo, namenjeno prikazu osebnostnih razlik med prizemljeno Megan in vraževerno Barbaro, ki ju izvrstno odigrata Colby Minifie in Kate Burton. Film z mračno atmosfero, močnimi dialogi ter celo ščepcem črnega humorja kompetentno razvije iskreno in čustveno družinsko dramo, ki jo zgolj občasno prekinejo rahlo formulaični nadnaravni trenutki. V nadaljevanju, ko se Barbara odloči obuditi moževo truplo s pomočjo bizarnega rituala, se Maxova postopoma spusti v vode “lynchevskega” surrealizma, ki temelji na podobah iz nočnih mor ter ogromne mere izvirnega simbolizma; ta preskok iz realističnega v nadnaravno se zdi tvegan, vendar pa v primeru pričujočega filma deluje povsem nemoteče in postreže z izredno strašljivimi trenutki, ki ne zapadejo v pretiravanje ali melodramatičnost. The Surrender je navkljub nekaterim že videnim elementom prepričljiva in vzdušna odisejada v temino družinskih skrivnosti.