Guadalupe Nettel: Gostiteljica

Literani opus mehiške pisateljice Guadalupe Nettel (1973) že od nekdaj zaznamuje močna fascinacija nad življenjem družbenih izobčencev in posameznikov, ki se soočajo bodisi s telesno bodisi z bolj psihološko usmerjeno deformacijo. Kombinacija obojega se pojavlja tudi v njenem romanesknem prvencu Gostiteljica iz leta 2006, pisateljica pa pri tem izhaja tudi iz lastne izkušnje ob vsakodnevnem soočanju s skrivnostnim svetom slepih in slabovidnih, saj je že od rojstva naprej “zaznamovana” z boleznijo sive mrene na njenem desnem očesu in jo privedla do resnih težav z vidom. Po pričakovanjih je bolezen skozi leta iz nje ustvarila družbeno izobčenko, v očeh vrstnikov pa je bila pogosto obravnavana ne zgolj kot drugačna, ampak že skoraj kot tujek, ki “ruši” ustaljen družben red. Glavna junakinja in pripovedovalka pričujočega romana je deklica Ana, ki že v uvodnih stavkih svoje izpovedi razodene, da v njej živi parazitska entiteta, poimenovana zgolj kot Stvar. Ali je Stvar rezultat Anine bujne domišljije in nezmožnosti soočanja z lastno drugačnostjo ali pa predstavlja realno nevarnost, ni nikoli povsem jasno. Ko Ana odraste (in z njo tudi Stvar), začne gojiti močno privlačnost do slepih ljudi, zato se zaposli v varstvenem zavodu in postopoma spoznava svet slepih, to pa jo posledično pripelje tudi do vstopa v dobesedno podzemlje mesta Ciudad de Mexico, kjer poleg slepih ne manjka beračev in malih kriminalcev.

Gostiteljica je roman o iskanju lastne identitete in njenem končnem sprejetju; Netellova z osupljivim čutom za detajle in ravno pravšnjo mero poetičnosti in socialnega realizma razvija zgodbo o odraščanju ter to začini z elementi psihološke srhljivke in surrealnim noirovskim vzdušjem. Njeni tekoč pripovedni jezik, poseben smisel za humor ter izreden občutek za krepitev napetosti se izvrstno dopolnjujejo z domiselno analizo življenj družbenih obstrancev, ki nočejo bežati od svojih “pravih” identitet, vendar pa se hkrati še niso zmožni soočiti z vsem, kar jim svet drugačnosti ponuja. Avtoričine resnične izkušnje s slepoto in občutki odtujenosti še dodatno obogatijo enako močno emocionalno kot tudi srhljivo zgodbo, pri tem pa se uspešno razbijajo vsi tabuji in predsodki, ki jih je bralec morebiti gojil do tistih, ki na tak ali drugačen način izstopajo. Gostiteljica sicer v zadnji tretjini, ko zgodba pridobi elemente kriminalke, kaže rahle znake kreativne utrujenosti in ponavljajočih vzorcev, ob nenadnem zaključku pa se prav tako zdi, da bi lahko bilo vsega malce več in bolj udarnega.

Gostiteljica je privlačen literarni slavospev vsem, ki pred drugačnostjo ne bežijo, ampak so jo pripravljeni toplo sprejeti, pa četudi je njen svet vse prej kot varen in prilagodljiv.

Rating: 4 out of 5.

Hurry Up Tomorrow (2025)

Rating: 2 out of 10.

Za boljše razumevanje popolne brezciljnosti in obupno pretenciozne mentalne masturbacije psihološkega trilerja Hurry Up Tomorrow se zdi najbolj primerno opisati prvih trideset minut filma. Priljubljeni pop pevec The Weeknd (s pravim imenom Abel Tesfaye), ki igra fiktivno različico samega sebe, se z vajami za glasilke pripravlja na nastop, medtem ko njegova duševno bolna oboževalka Anima (Jenna Ortega) zažge hišo svojih staršev in se odpravi na koncert. Weeknd nastopi, se s svojim managarjem Leejem (Barry Keoghan) odpravi na noč žuriranja, popivanja in jemanja drog, medtem ko se Anima še vedno vozi po mestu in čaka na začetek naslednjega pevčevega koncerta. Vse opisano, kar bi vsak kompetentno narejen film uspel razviti v slabe četrt ure, se v pričujočem mrtvilu vleče skozi serijo dolgih, obupno ponavljajočih in osladno kvaziartističnih prizorov, katerih edini namen je (očitno) to, da hranijo Weekndov orjaški ego in po nepotrebnem raztegujejo dolžino že tako plitke in dolgočasnega filma. V podobno utrujajoči maniri mine tudi preostanek tega zmazka; Hurry Up Tomorrow sicer premore nekaj trenutkov vizualne kreativnosti, pristne surrealne atmosferičnosti in pričakovano dobre pevčeve glasbe, vendar pa je kot celota dolgočasna, emocionalno mrtva in lenobno klišejska izguba gledalčevega časa, ki najverjetneje ne bo prepričala niti najbolj zagrizenih Weekndovih oboževalcev. Zgodba filma je nedodelana in napolnjena z osladnimi dialogi na temo trpljenja, obsedenosti in cene slave, še toliko slabša pa je izbira glavnih igralcev, ki svojim vlogam preprosto nista kos; Weeknd večino časa deluje popolnoma zbegano in prisiljeno emocionalno, medtem ko Ortega s svojo patetično imitacijo trpeče in psihotične oboževalke pri gledalcu prej zbuja posmeh kot pa strah. Hurry Up Tomorrow je še en zgovoren primer filma, kjer tiste pred in za kamero vodi predvsem ego ne pa želja po ustvarjanju.