The Shrouds (2024)

Rating: 8 out of 10.

The Shrouds predstavlja najbolj oseben projekt v karieri kanadskega filmskega vizionarja Davida Cronenberga; temu je leta 2017 umrla žena Carolyn in njegov dolgotrajen proces prebolevanja njene smrti predstavlja osrednji motiv pričujočega filma. Glavni junak je vdovec in poslovnež Karsh (Vincent Cassel, ki je s svojimi sivimi lasmi in črno garderobo na las podoben Cronenbergu), ki izumi revolucionarno tehnologijo GraveTech, ki uporabnikom omogoča, da preko mobilnih naprav v živo opazujejo svoje najbližje v njihovih grobovih. Karsh ima na enem od svojih posestev zgrajeno tudi manjše pokopališče, svojo morbidno idejo pa je pripravljen prodati tudi drugim državam, vendar ga pri tem zaustavi incident, ko neke noči na pokopališče vdrejo neznanci in oskrunijo več grobov, med njimi tudi tistega, ki pripada Karshevi pokojni ženi Becci. Med iskanjem odgovornih Karsh naleti na zapleteno mednarodno zaroto, ki začne postopoma spreminjati njegove poglede na lasten izum. The Shrouds je tipičen Cronenbergov film, zato se bodo njegovo dolgoletni oboževalci počutili kot doma; režiser znova tesno povezuje elemente telesne grozljivke, znanstvene fantastike in konspirološkega trilerja, značilno temačno atmosfero pa spremlja pričakovano otožen ton pripovedi ter nenavadno sarkastičen smisel za humor. Cronenberg v osnovi ponudi izredno domiselno interpretacijo klasične zgodbe o duhovih, ki so tokrat prisotni kot trohneča trupla, celotna izkušnja pa je pospremljena z izpiljeno neo-noir vizualno podobo, znova odlično glasbo režiserjevega stalnega sodelavca Howarda Shora ter predvsem emocionalnimi predstavami skromnega igralskega ansambla, kjer poleg Cassela zasije še Diane Kruger, medtem ko je sicer odlični Guy Pearce nekoliko neizkoriščen. The Shrouds je film, ki je na trenutek preveč “tipično Cronenbergovski”, da bi lahko navdušil širše občinstvo, vendar pa je intimna narava filma tokrat pomembenjša od komericalne všečnosti.

Warfare (2025)

Rating: 8 out of 10.

Uvodni kadri atmosferičnega vojnega trilerja Warfare, sicer najnovejšega celovečerca Alexa Garlanda, postrežejo s skupino ameriških marincev, ki v vojaškem taboru razposajeno plešejo na zvoke dance uspešnice Call on Me Erica Prydza. Ta prizor služi kot kontrast okrutnemu dogajanju, ki sledi kmalu zatem; v noči 19. novembra 2006 se marinci znajdejo na ulicah iraškega mesta Ramadi, kjer okupirajo hišo dveh civilnih družin, naslednje jutro pa jih presenetijo streli sovražne vojske, ki jih stisne v kot, med negotovim čakanjem na pomoč pa se marinci nenadoma ne borijo več za varnost domovine, ampak za lastno preživetje. Warfare je po resničnih dogodkih posnet film, ki ga je Garland režiser in spisal v tesnem sodelovanju z nekdanjim marincem Rayjem Mendozo, ki je bil tudi aktivno udeležen v spopadih ob obleganju mesta Ramadi, kar zgodbi nemudoma doda potrebno nianso avtentičnosti, ki pa je tokrat potisnjena do maksimuma. Po strukturi in pristopu je pričujoči film moč primerjati z Nolanovim vojnim epom Dunkirk, kjer ni fokus na poglobljeni zgodbi in kompleksnih likih, ampak predvsem na brutalno iskreni in vzdušni rekonstrukciji vojaškega spopada, preko katerega gledalec izlušči subtilne komentarje o srhljivem eksistencialnem položaju povečini anonimnih vojakov ter absurdnosti delovanja vojnega mehanizma. Takšen pristop je bil pri Nolanu zelo uspešen, nič slabše pa se ne odrežeta Garland in Mendoza, saj je Warfare zaznamovan z naturalističnimi igralskimi predstavami, brutalno akcijo ter pogosto zadušljivo atmosfero, ki se med drugim zanaša na vzdušno svetlobo, menjave barv ter zelo domiselno uporabo naravnih zvokov, ki so bolj strašljivi od zvokov vpitja in streljanja. Zaradi pomankanja prave zgodbe in likov, o katerih ne izvemo skoraj nič, bo marsikateri gledalec nad filmom razočaran, kar je sicer razumljivo, toda Warfare je s svojim drznim pristopom ter strašljivo avtentičnostjo močan opomnik nad obstojem besnila, imenovanega vojna.