Vid Šteh

Akcijski triler The Accountant, ki je v ospredje postavil avtističnega matematičnega genija Christiana Wolffa (Ben Affleck), ki pod krinko računovodskega podjetja ureja umazane posle za nekatere največje zločinske organizacije, je bil pred dobrimi desetimi leti nepričakovana uspešnica, kar je seveda takoj sprožilo ugibanja o njegovem nadaljevanju. To je na velika platna prišlo šele letos, ko se velja vprašati, če je zapuščina filma res tako močna, da si lahko privošči kar deset let trajajoč “dopust”; The Accountant 2 že v uvodnih kadrih ne skopari z nasiljem, saj neznani napadalci izvedejo atentat na direktorja Ministrstva za finance, kar sproži preiskavo s strani agentke, ki je prisiljena skleniti zavezništvo z Wolffom in njegovim odtujenim bratom Braxom (Jon Bernthal), da bi našla odgovorne za napad. Nadaljevanje filma, ki ga je znova ustvaril duet režiserja Gavina O’Connorja in scenarista Billa Dubuqueja, kar pomeni, da bo gledalcem servirano tisto, kar pričakujejo; kombinacijo brutalne akcije, spletk, mačizma in humorja, kjer slednji temelji predvsem na izvrstni kemiji med glavnima igralcema Affleckom in Bernthalom. Slednja sta tudi daleč najboljši del filma, ki je sicer pod črto izredno solidna in kratkočasna starošolska akcija, pri kateri pa je za gledalca najbolje, če ne razmišlja preveč o absurdni zgodbi, polni za lase privlečenih zapletov in osladnih naključij. Na srečo je film s količino neumnosti dokaj zmeren s svojo dozo neumnosti ter presenetljivo veliko časa nameni razvoju osrednjega lika, kar pripelje do tega, da se gledalec nikoli ne dolgočasi, filmu pa je v veliko pomoč tudi to, da se nikoli ne jemlje preveč resno. K temu prištejmo še atraktivne akcijske prizore, ki naklonijo pravo dozo jeklene brutalnosti (četudi je zaključni spopad zelo medel), iz tega pa sledi sklep, da je The Accountant 2 presenetljivo zadovoljivo nadaljevanje, ki najverjetneje ne bo pustilo nekega trajnejšega vtisa, vendar navkljub temu ponuja dovolj razlogov za sprošen večer ob grizljanju kokic.

Zakaj so filmi, posneti ali navdihnjeni po računalniških igrah, pogosto zanič? Glavna razloga sta predvsem neprepričljiv preskok iz formata videoigre v film ter pomanjkanje razumevanja formule, ki je igro naredila tako popularno. In verjetno ne bi nikomur zamerili, če je zato imel pred ogledom filma Until Dawn izredno nizka pričakovanja; film je namreč zelo svobodna adaptacija priljubljene računalniške preživitvene grozljivke iz leta 2015, ki se je vrtela okoli skupine posameznikov, ki morajo preživeti cel kup strašljivih preizkušenj med bivanjem v gozdovih blizu zaklete gore Blackwood. Prvi žarek upanja, da film ne bo popolnoma zanič, je predstavljala izbira režiserja; David F. Sandberg je namreč preizkušen filmar, ki je zaslovel z nizkoproračunsko nadnaravno grozljivko Lights Out ter nadaljevanjem uspešnice o zakleti lutki Annabelle. Film sledi Clover in njeni skupini prijateljev, ki se leto dni po skrivnostnem izginotju njene sestre Melanie odpravijo v skrivnostno dolino, kjer obtičijo v časovni pasti in podoživljajo strašljive noči, kjer jih preganjajo različne pošasti, njihova edina rešitev pa je vsaj v osnovi dokaj preprosti; preživeti do nastopa zore. Pričujoči film bi lahko označili za krvavo različico kultne komedije Groundhog Day, kjer so posamezniki (znova) obsojeni na ponavljajoči časovni cikel, le da je ta tokrat zaznamovan z ekstremno klavnico, celim kupom pošasti in obilico črnega humorja. Until Dawn je zgovoren dokaz filma, ki ne odkriva tople vode in je precej standardna moderna grozljivka, vendar jo pred padcem v povprečje rešuje predvsem spretna Sandbergova obrtniška roka; četudi je film pospremljen z nekateirmi zoprnimi klišeji, razvlečenostjo in splošno predvidljivostjo, se hkrati odkupi s prepričljivo temačno atmosfero, nekaterimi domiselnimi zasuki v zgodbi, dobrimi igralskimi predstavami ter nepričakovano posrečeno kombinacijo suspenza in humorja. Končni rezultat je definicija krvave zabave, ki bo pisana na kožo predvsem oboževalcem modernih grozljivk.