Locked (2025)

Rating: 4 out of 10.

Bill Skarsgaard je nedvomno zelo talentiran igralec, katerega kariera pa še vedno niha med bodisi zadetki v polno (Nosferatu, Barbarian, John Wick 4) bodisi popolnimi polomijami, ki niso vredne njegovega (in tudi gledalčevega) časa kot npr. lanskoletni vnovični zagon kultne stripovske klasike The Crow. Akcijski triler Locked žal spada med slednje; film, ki ga pred popolnim potopom rešuje Skarsgaardova zagnana in energična igra, vendar pa zunaj tega ne ponudi popolnoma nič inovativnega ali razburljivega. Zaplet filma je dokaj preprost in spremlja malega tatiča Eddieja, ki doživlja klišejsko usodo mnogih filmskih kriminalcev z dobrim srcem; četudi mu ni težko vlamljati v avtomobile in krasti denarnice, je v resnici dober fant, ki ima rad svojo hčerko, katero pa vedno znova pušča na cedilu. Ker se utaplja v dolgovih, pohajkuje po mestu v upanju, da bi našel priložnost za dobiček in ta se mu ponudi, ko vlomi v parkiran avtomobil, ki je v lasti premožnega starca (Anthony Hopkins), hkrati pa opremljem s kamerami, neprebojnim steklom in drugimi tehničnimi drobnarijami, zaradi katerih Eddie postane njegov talec. Premisa filma Locked se morebiti zdi zanimiva, saj je večina dogajanja omejena na notranjost avtomobila, kjer je Eddie podvržen različnim oblikam mučenja s strani psihopatskega starca, vendar pa gledalcu dokaj hitro postane jasno, da film nima pojma, kaj početi z zastavljenim konceptom in tako zajadra v vode popolnega absurda oz. nesmiselnosti. Zgodba na vsake toliko časa daje vtis, da želi postreči z “močnim” družbenim komentarjem klasik The Taxi Driver in celo filozofskimi analizami ruske literarne klasike Zločin in kazen, vendar pa so vsa ta brezplodna čvekanja položena v usta Hopkinsu, ki ne bi mogel zveneti in izgledati bolj naveličano in zdolgočaseno. Končni rezultat je sila povprečen akcijski triler, ki je vreden ogleda zgolj zaradi Skarsgaardove igralske vneme, kar pa žal ni dovolj, da bi iz izdelka naredila kaj omembe vrednega.

Frewaka (2024)

Rating: 8 out of 10.

Znotraj žanra grozljivk je že lep čas moč opaziti počasen vzpon t.i. folk grozljivk, ki po definciji prepletajo žanrske elemente z motivi iz ljudske mitologije in mednje spada tudi Frewaka, drugi režijski celovečerec filmarke Aislinn Clarke, ki je že s svojim prvencem, elegantno srhljivko “najdenih posnetkov” The Devil’s Doorway in prgiščem kratkih filmov dokazala svojo fascinacijo nad okultnim ter prepletanjem ruralnih vraž s človeško psihologijo. Frewaka s tega vidika nadaljuje režiserkino tradicijo, saj v ospredje postavlja posameznico, obremenjeno s travmami, ki je posledica izgube bližnjega; Shoo, ki preboleva nedavno smrt svoje matere, odpotuje v odročno vasico, kjer je sprejela službo oskrbnice starejše ženske Peig, ki se iz sprva neznanega razloga skriva pred sosedi in ostalimi vaščani v svoji stari hiši. Kmalu je razkrito, da je Peig v preteklosti ugrabila zlovešča lokalna legenda in nadnaravna entiteta Na Sidhe; med dvojico se razvije čudaško zavezništvo, ki pa s seboj prinaša paranojo, bizarne rituale, nevarne vraže in soočenje s svojimi najtemnejšimi skrivnostmi. Frewaka je občasno preveč ambiciozna in razvlečena, vendar kot celota zelo vzdušna, napeta in osvežujoče kompleksna kombinacija karakterne študije in folk srhljivke, ki služi kot eleganten poklon klasikam iz omenjenega žanra kot sta The Wicker Man in The Blood on Satan’s Claw. Poleg režiserkinega izvrstnega občutka za suspenz in subtilne podrobnosti je film zaznamovan z odličnimi igralskimi predstavami, skrbno dostavljenimi prizori strahu ter zgodbo, ki je ravno prav enigmatična, da nikoli ne izpade pretenciozna ali (preveč) dolgočasna. Zaradi počasnega tempa in nekonvencionalne pripovedne niti bo film za nekatere gledalce preveč naporen, še posebej za tiste, ki se razvajate z modernimi strašljivkami kot so A Quiet Place in Smile, vendar pa bo popolnoma nasproten učinek imel na tiste, ki so še vedno močno zaljubljeni v korenine srhljive folklore.