The Pledge (2001)

Rating: 8 out of 10.

Švicarski pisec, dramatik in scenarist Friedrich Dürrenmatt je leta 1958 spisal svoje najbolj poznano delo, kriminalno novelo Prisega, ki sicer velja za cinično rekonstrukcijo klasičnih detektivskih romanov. Zgodba o upokojenem detektivu, ki obsedeno išče morilca male deklice in pri tem zapade v globoko eksistencialno krizo, je bila večkra preslikana tudi na velika platna, med drugim tudi v dolgo časa spregledani madžarski klasiki Twilight (1990) in The Pledge (2001), tretjem režijskem celovečercu igralca Seana Penna, kjer glavno vlogo odigra veteran Jack Nicholson. Zgodba Pennovega filma dokaj zvesto sledi noveli; Jerry Black (Nicholson) je policijski detektiv, ki le nekaj ur pred upokojitvijo sprejme preiskavo posilstva in umora deklice, hkrati pa njeni užaloščeni materi priseže, da bo našel morilca za vsako ceno. Policija sicer prejme osumljenca in iz njega izsili priznanje, toda Jerryjeva intuicija mu pravi, da je morilec še vedno na prostosti, kar ga vodi v uničujočo obsesijo. Pennov film spretno povzame ključne motive Dürrenmattove novele in se kot tak odmika od predvidljivega iskanja storilca, saj je fokus na realistični karekterni študiji človeka, ki se ne more izvleči iz lastnega brezna držanja obljube, katere vrednost je za mnoge že zdavnaj postala nična. The Pledge je temačen, atmosferičen in počasen psihološki neo-noir, ki svoje tematike obravnava na zrel in poglobljen način, z domiselnim obračanjem žanrskih klišejev pa večinoma uspe obdržati gledalčevo pozornost. Seveda pa je glavni adut filma njegova bogata igralska zasedba, kjer zasije predvsem Nicholson v eni od svojih najbolj umirjenih predstav doslej. Penn se znova izkaže kot kompetenten režiser, četudi ga lahko grajamo nekoliko prepočasno drugo polovico in slabo izkoriščeno preostalo igralsko zasedbo, kjer se Benicio del Toro, Helen Mirren, Patricia Clarkson, Mickey Rourke in Harry Dean Stanton pojavijo v filmu za zgolj nekaj sekund in kot taki ne pustijo globjega vtisa. Kljub temu je The Pledge premeten in odrasel kriminalni triler, ki ponudi veliko hrane za možgane.

EuroTrip (2004)

Rating: 6 out of 10.

Ob prelomu novega milenija, še posebej pa z velikanskim uspehom filmov kot so American Pie in Road Trip, je čezlužniška filmska industija za nekaj časa našla tržno nišo v serviranju odbitih najstniških komedij, ki so bile polne odrezavega in straniščnega humorja, ki se ni bal hoditi po robu zdravega okusa. Do leta 2004 so se tovrstne komedije že pošteno izpele, kar je razumljivo, saj imajo plitke šale na račun telesnega izločanja, seksa in sramnih dlak že v osnovi zelo omejen rok trajanja. EuroTrip na prvih pogled spada v kategorijo omenjenih komedij, le da je humor tematsko nekoliko bolj razširjen; Scotty, ki ga na začetku filma pusti punca, v družbi najboljših prijateljev Jamieja, Cooperja in Jamiejeve sestre Jenny potuje čez Evropo, da bi spoznal Nemko Mieke, s katero se že vrsto let dopisuje preko spleta. Pot jih med drugim pelje mimo Anglije, Francije, Nizozemske in Slovaške, vmes pa se četverica sooča z nerodnimi situacijami, ki so kakopak pogojene s stereotipnimi predstavami, ki jih imamo ljudje o posameznih narodih. In slednje je tisto, kar EuroTrip rešuje pred tem, da bi se sesul vase in utonil v morju pozabljenih najstniških komedij; film se resda (pre)pogosto zateka k vulgarnemu in plitkemu humorju, vendar pa se za vsako idiotsko neokusnost odkupi z mnogimi presenetljivo domiselnimi in duhovitimi šalami na račun evropskih narodov, ki bodo pošteno nasmejale tudi tiste najbolj cinične gledalce. Film ima hkrati všečno igralsko zasedbo (še posebej velja izpostaviti prikupno Michelle Trachtenberg v vlogi Jenny) ter posrečene epizodne vlogice Vinnieja Jonesa, Matta Damona in Rade Šerbedžije, živahen tempo in nasploh prikupna zgodba pa poskrbijo, da se gledalec ne dolgočasi. EuroTrip je nedvomno neumen in otročji film, ki pa zna biti vseeno prikupno smešen.