Vid Šteh

Eden od razlogov, zakaj se Steven Soderbergh uvršča v sam vrh najbolj prepoznavnih in unikatnih filmskih režiserjev, je njegova vsestranska nadarjenost za ustvarjanje projektov, ki so bodisi popolnoma komericalne narave ali artistični eksperimenti. Med slednje spada tudi njegov zadnji celovečerec, psihološka srhljivka Presence, ki vsaj na prvi pogled deluje kot še ena klasična zgodba o duhovih in zakletih hišah, vendar z domiselnim preobratom; tokrat namreč dogajanje spremljamo izključno iz perspektive nevidne nadnaravne sile, ki prebiva v hiši, katero je pred kratkim kupila družina Payne. Film s pogosto dolgimi neprekinjenimi kadri in plavajočim premikanjem kamere voajersko sledi posameznim družinskim članom in beleži njihove disfunkcionalne odnose; mati Rebecca ves svoj čas namenja “popolnemu” sinu, arogantnem športniku Tylerju, medtem ko je oče Chris zaskrbljen zaradi najmlajše hčerke Chloe, ki preboleva smrt svoje najboljše prijateljice. Presence je še en izredno posrečen Soderberghov filmski eksperiment, ki s presenetljivo brezhibnostjo pilotira med grozljivko, družinsko dramo in psihološkim trilerjem, hkrati pa ponudi nekoliko bolj filozofski pogled na prisotnost nadnaravnega v naših življenja. Film s pomočjo odličnega in poglobljenega scenarija veterana Davida Koeppa, pristnih igralskih predstav in tehnične inovativnosti ustvari prav poseben svet, ki venomer tiči med realnostjo in onostranstvom, dramatična glasbena podlaga in uporaba minimalističnih praktičnih učinkov pa poskrbijo, da zgodba konstantno ohranja zadovoljiv nivo suspenza. Škoda le, da se film ne uspe popolnoma izogniti nekaterim nelogičnostim, moti pa tudi končni preobrat, ki zgodbo iz intimne družinske drame po nepotrebnem potisne v vode melodramatičnega psihološkega trilerja. Navkljub tem (manjšim) spodrsljajem pa Presence domiselno preoblikuje žanrska pravila klasičnih zgodb o duhovih in poskrbi za pravo artistično poslastico.

Češki pisec Ladislav Fuks je leta 1967 spisal svoje najpomembnejše delo, črnohumorno psihološko srhljivko Sežigalec trupel, ki še danes velja za enega od mejnikov v zgodovini češkoslovaške književnosti 20. stoletja. Roman, ki se odlikuje z nenavadno strukturo, unikatnim pripovednim tokom, dolgimi duhovitimi dialogi in pristno morbidno atmosfero je zaradi svoje posebnosti predstavlja vse prej kot enostavno gradivo za filmsko adaptacijo z naslovom The Cremator, katere se je dve leti kasneje samozavestno lotil Juraj Herz in ustvaril po mnenju mnogih enega najboljših čeških filmov vseh časov. Film dokaj zvesto sledi literarni predlogi; zgodba je postavljena v Prago tik pred izburom druge svetovne vojne in spremlja ekscentričnega Karla Kopfrkingla, zaposlenega v mestnem krematoriju, ki postopoma pade pod vpliv v družbi vse bolj prebujajočih se nacističnih idej o “čisti arijski rasi”, kar iz njega ustvari antisemitskega morilca, ki sprejme sodelovanje pri razreševanju “judovskega vprašanja”. V primerjavi z romanom je The Cremator bistveno bolj temačen film, ki ohrani zgolj drobec Fuksovega življenjskega humorja in več časa namenja prikazu strašljive ideološke psihološke preobrazbe osrednjega lika, ki ga z zastrašujočo ledeno prezenco dobrohotnega psihopata upodobi Rudolf Hrušinsky, češki javnosti dotedaj najbolj poznan kot komični igralec v filmski adaptaciji komičnih romanov o Dobrem vojaku Švejku. Herzov film je v vseh pogledih inovativen film, saj ga odlikujejo nekonvencionalna pripovedna tehnika, domiselna uporaba kamere in glasbe, zadušljiva noirovska atmosfera ter prebrisana odločitev, da je film strukturiran kot uro in pol dolg monologov osrednjega lika, kjer so preostale osebe zanj tako pomembne kot trupla, ki končajo v peči krematorija. The Cremator sicer v primerjavi z romanom sklene nekaj sprememb, ki zgodbi škodijo, še posebej preobrazba glavnega lika, ki je v romanu vsaj na začetku dokaj nevtralen, medtem ko je v filmu že od prvega kadra naprej več kot očitno moten. Navkljub tem spremembam, ki so stvar gledalčevega okusa, je The Cremator vsekakor eden od biserov češkega filma.