Gia Coppola, sicer vnukinja legendarnega Francisa Forda Coppole, se s svojim tretjim celovečercem The Last Showgirl, poklanja (namerno ali ne, to je stvar debate) estetiki filmov Seana Bakerja, ki je znan po prepletanju melanholične poetike in grobega socialnega realizma z veliko fokusa na prikazu življenja marginaliziranih ljudi. Slednja je tokrat 57 – letna eksotična plesalka Shelly, ki že več kot tri desetletja nastopa v Las Vegasu s predstavo La Razzle Dazzle, hkrati pa je mentorica in materinska figura svojim mlajšim kolegicam. Ko je napovedano, da se bo predstava zaradi vse slabše obiskanosti kmalu ukinila, Shelly skuša najti nove karierne priložnosti, toda za plesalko v poznih srednjih letih je v Las Vegasu vse manj prostora, dodatne skrbi pa ji povzroča tudi njen odnos z odtujeno hčerko, ki jo je materina predanost šovbiznisu močno zaznamovala že kot otroka. Kot je bilo že omenjeno, The Last Showgirl svoj obstoj dolguje Bakerjevim filmom kot sta Tangerine in The Florida Project, ki skozi globoko intimne zgodbe razbijajo iluzijo ameriških sanj ter obenem gradijo kontrast med lažnim bliščem ikoničnih mestev ter socialne bede njegovih prebivalcev. Da je vlogo Shelly prevzela Pamela Anderson, ni naključje, saj je skozi kariero nekdanjega supermodela in televizijske seks bombe prejela svoj delež seksističnega in dekadentnega šovbiznisa, kar čudovito preslika v svojo najboljšo igralsko predstavo doslej. Andersonova prepriča s svojo idealno kombinacijo ranljivosti in determinacije, zaradi katere tudi Shelly kot lik zaživi kot nekdo, s katerim se je preprosto poistovetiti, poleg nje pa je treba še omeniti neprepoznavnega Dava Bautisto, ki se prav tako izkaže kot resen dramatični igralec. Coppola čustveno potovanje glavne junakinje skozi Las Vegas začini z ogromno melanholičnega patosa, izvirnega simbolizma, subtilno izbrane glasbe ter empatičnega pristopa, ki pa nikoli ne ogrozi ostrega realizma same zgodbe. The Last Showgirl na trenutke res preveč spominja na Bakerjeve mojstrovine, vendar pa so zgodba filma in odlične igralske predstave tisto, kar izdelek dvigne visoko nad povprečje.
