Vid Šteh

Četudi se zdi, da je zgodovina rasizma v Ameriki dodobra raziskana, se vedno znova pod žarometi javnosti pojavijo grozljive zgodbe iz ne tako oddaljene preteklosti, ki odkrivajo tragične razsežnosti rasne segregacije v ZDA. Ena od teh je tudi o zloglasnem prevzgojnem domu Nickel na Floridi, ki je deloval med letoma 1900 in 2011, dokler ga niso zaprli pod težo sicer dolgoletnih obtožb na račun sadističnih zaposlenih, ki so nad večinoma temnopoltimi mladimi prestopniki izvajali zlorabe, nasilje in celo umore, kjer so bila trupla umorjenih mladih zakopana v neoznačenih grobovih. Pretresljiva drama Nickel Boys režiserja in scenarista RaMella Rossa, postavljena v napeto ozračje 60. let, prikazuje razmere v omenjeni ustanovi dobesedno skozi oči dveh protagonistov; Elwooda, ki je po krivem obtožen sodelovanja pri kraji avtomobila ter vase zaprtega in zafrustriranega Turnerja, med obema pa se hitro razvije tesno prijateljstvo. Navkljub srhljivi resnični zgodbi je filma Nickel Boys strkukturiran kot poetična drama z mnogimi eksperimentalnimi prijemi, ki bodo nedvomno razdelil gledalce; kot že omenjeno, je zgodba prikazana iz prvoosebnih pespektiv Elwooda in Turnerja, vmes pa se pojavijo tudi krajši dokumentarni vložki, ki subtilno secirajo politično in družbeno klimo 60. let v Ameriki. Nekovencionalni pristop bo zaradi svoje specifičnosti marsikaterega gledalca globoko zafrustriran, vendar pa je njegov namen jasen; na karseda avtentičen način prikazati življenje skozi oči neprivilegiranih in preganjanih temnopoltih najstnikov, ki se znajdejo v primežu nasilja in rasizma. Filmu ta cilj tudi brez težave doseže, za kar se je potrebno zahvaliti tudi pristnim igralskim predstavam, odlični glasbi, spretni montaži in spoštljivem odnosu do občutljive družbene problematike. Nickel Boys je resda naporen film, vendar pa je njegova zgodba zelo pomembna, še posebej v današnjih časih, ko rasizem pogosto odpravljamo z levo roko.

Južna Afrika, leta 1901. Na vrelišču druge angleško-burske vojne se ranjen general zateče v hiško starejše ženske in njene nepokretne hčerke, ki je zvezana za stol in iz neznanega razloga ne sme nikoli zaspati. To predstavlja okvirni zaplet zgodovinske psihološke srhljivke Breathing In, ki se poslužuje pravil filmskega minimalizma, kar je enako ambiciozen kot tudi tvegan podvig; v času, ko se filmi požrešno bašejo z neprestano akcijo, hitrim tempom in pogosto plitkimi zgodbami in liki, je osvežujoče videti film, ki se zanaša tisto, kar bi sicer moralo biti najpomembnejše; močno vsebino, zanimive in kompleksne junake ter napetost, ki se gradi preko razvoja njihovih odnosov. Vse to ponuja ravno film Breathing In; dogajanje, ki se odvije v skoraj realnem času, je omejeno na eno samo lokacijo, nastopajo zgolj štirje liki, groza pa se črpa s pomočjo temačne atmosfere in “odsotne prisotnosti” nečesa zloveščega, za kar sicer vemo, da obstaja, vendar ostaja očem nevidno. Velja tudi omeniti, da se film režiserja in scenarista Jaca Bouwerja zanaša na nekonvencionalno pripovedno nit, kar pomeni, da mora biti gledalec za globje razumevanje zgodbe bolj pozoren in predvsem potrpežljiv kot sicer. Končni rezultat je film, ki resda ni povsem kos svojim ambicijam, vendar pa vseeno ponudi dovolj zanimivih idej, da bo pisan na kožo oboževalcem t.i. art-house strašljivk. Dobre igralske predstave, privlačno misteriozni dialogi in vzdušna surrealna atmosfera se uspejo odkupiti za izredno počasen tempo in občasno preveč pretenciozno zgodbo, ki niha med navdušenjem in dolgčasom. Breathing In je gledljiva, vendar nekoliko prenaporna grozljivka za izbrane okuse.