Vid Šteh

Navkljub pogosti stigmatizaciji je žanr filmskega muzikala zadnje leta znova zbudil interes širšega občinstva, še posebej z uspešnicami kot so Wonka, The Lion King, Frozen in Mamma Mia!, zato ne preseneča, da so se čezlužniki samozavestno lotili filmske adaptacije predstave Wicked, ki sicer velja za enega od najuspešnejših odrskih muzikalov vseh časov. Predstava in film temeljita na slovitem romanu Čarovnik iz Oza ameriškega pisatelja L. Franka Bauma in služita kot predzgodba in nadaljevanje zgodbe o deželi Oz; po smrti čarovnice, ki jo premaga mlada Doroteja, se prebivalci dežele munčkinov veselijo konca njene vladavine, toda prijazna vila Galinda začne pripovedati čustveno pripoved o tem, kako je srečala čarovnico in z njo sklenila prijateljstvo. Režijo filma je prevzel John M. Chu, ki mu je žanr muzikalov sicer pisan na kožo in to se na končnem izdelku še kako pozna; film je namreč vizualno razkošen, grandiozen in s čudovitimi plesnimi / pevskimi točkami obogaten spektakel, ki ga poveljujeta odlični igralski predstavi Ariane Grande in Cynthie Erivo. Njuni magična prezenca in izvrstne vokalne sposobnosti, dopolnjene z vrhunsko skoreografiranimi točkami, v sicer predvidljivo zgodbo o sprejemanju drugačnosti prepričljivo vnašajo čarobno vzdušje klasičnih muzikalov. Ob vseh presežkih pa film vseeno tlači navzdol njegova povsem nepotrebna epska dolžina; kot podatek velja omeniti, da je izvorni broadwayski muzikal dolg tri ure, medtem ko pričujoči film v istem času pokrije zgolj polovico muzikala. Wicked je tako občutno predolg film, ki si zgolj za predstavitev osrednjih likov vzame dobro uro in pol, posledično pa je veliko sicer razkošnih plesnih in pevskih točk razvlečenih in vsebinsko dolgoveznih, saj zgolj ponavljajo precej očitne motive in površinsko simboliko. Pa vendar to ne bo preveč motilo oboževalcev muzikala, saj film ves čas uspe ohraniti všečno mero sentimentalizma, čarobnosti in (pre)potrebnega pobega, po katerem širše občinstvo dandanes močno hrepeni. Wicked sicer ni priporočljiv tistim, ki ne prenašajo muzikalov, toda cilljna publika bo z izdelkom vsekakor zadovoljna.

Iranec Mohammad Rasoulof je primer filmskega umetnika, ki je sprejel film kot orožje zoper sistemsko tiranijo in z njo povezane krivice; v zadnjem desetletju je bil pogosto tarča iranskih oblasti zaradi snemanja filmov brez potrebnih dovolilnic, nekajkrat mu je bila izrečena tudi zaporna kazen in celo prepoved odhoda iz države. V mesecih pred premiero njegovega najnovejšega celovečerca, družinske drame The Seed of the Sacred Fig, na festivalu v Cannesu, so ga v domovini znova obsodili na 8 – letno zaporno kazen, vendar je Rasoulof uspel še pravočasno pobegniti v Evropo. Da je pričujoči film sprožil tako buren odziv iranskih oblasti, je pričakovano, saj njegovo ozadje temelji na resničnih protestihi, ki so izbruhnili septembra 2022 po smrti 22 – letne Mahse Amini, ki se je uprla nošnji naglavne rute in bila (sodeč po izpovedih prič) deležna brutalnega mučenja s strani iranske policije, ki je vpleteno v smrt zanikala. Vzporedno z resničnimi protesti pa gledalci spremljamo zgodbo družine ambicioznega preiskovalnega sodnika Imana, ki zvesto sledi režimu in nadzoruje aretacije in zasliševanja protestnikov, kar pa vse težje prenašajo njegovi hčerki in žena, ki zgolj nemočno opazujejo kako policija okrutno ravna z njihovimi prijatelji in vrstniki. The Seed of the Sacred Fig je radikalen, udaren in brezkompromisno krut film, ki skozi zgodbo o privilegirani iranski družini s tragično iskrenostjo in suvereno prikaže postopen razpad moralnih vredno znotraj storo patriarhalnega sistema, pri tem pa se požvižga na politično korektnost ter jasno in glasno obsodi krivce za nastali kaos v Iranu. Filmu je v pomoč tudi izvrstna igralska zasedba (ženski del, ki ga sestavljajo Soheila Golestani, Mahsa Rostami in Setareh Maleki, je naravnost imeniten), Rasoulof pa z uporabo resničnih posnetkov demonstracij v Iranu premeteno prikaže tragične posledice sistemskega nasilja. Nasploh odličnemu filmu dela nekaj preglavic razvlečena dolžina skoraj treh ur, ki je najbolj evidentna v zadnji tretjini, kjer se Rasulof odpove intimnosti dogajanja in postreže z pretirano “akcijskim” pregonom, ki spominja na scene iz kakšne ruralne grozljivke. Te napake pa niso preveč usodne, saj je Seed of the Sacred Fig še vedno preveč pomemben film, da bi ga lahko zlepa pozabili.