Ridley Scott pri svojih 86. letih več kot očitno ne razmišlja o tem, da bi se upokojil, kar je po svoje občudovanja vredna odločitev, še posebej, ko se samozavestno lotiš nadaljevanja enega od svojih najbolj priljubljenih in kritiško hvaljenih filmov v karieri, akcijskega epa Gladiator, ki je pred četrt stoletja za nekaj časa znova obudil tedaj že rahlo pozabljen žanr filmov s t.i. “meči in sandali”. Nadaljevanje se odvija 16 let po dogodkih iz prvega filma in spremlja mladega bojevnika Luciusa (Paul Mescal), katerega dom v Severni Afriki zasede rimska vojska, njega pa kot ujetnika odpelje v Rim, da bi sodeloval v krvavih gladiatorskih bitka v slovitem koloseju. Gladiator II je film, ki se močno zaveda vplivnosti svojega predhodnika in se mu klanja na vsakem koraku z nostalgičnimi flashbacki in drugimi bolj ali manj posrečenimi referencami, obenem pa se tudi na vsebinski ravni oklepa motiva maščevanja, kar dela zgodbo dokaj predvidljivo in formulaično. Scott se obenem še vedno ne more upreti vizualnemu ekscesu in drugim pretiravanjem, zaradi katerih gladiatorske bitke izpadejo kot pretepaške sekvence iz računalniških iger, še slabše pa jih odnesejo nekateri resnično obupni posebni učinki, ki si jih 250 – milijonski spektakel ne bi smel privoščiti. Če pa je gledalec pripravljen spregledati te kikse in se sprijazniti z dejstvom, da nadaljevanje ne seže predhodniku niti do kolen, bo ugotovil, da je Gladiator II zelo soliden akcijski spektakel z nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (še posebej navdušujoč je Mescal, ki se v zanj netipični vlogi akcijskega heroja zelo dobro znajde, medtem ko je Pedro Pascal nekoliko neizkoriščen, veteran Denzel Washington pa očarljivo teatralen), brutalnimi akcijskimi prizori, razkošno vizualno podobo in kratkočasnim dogajanjem, ki dobro lovi ravnotežje med dramo in humorjem. Simpatični dodatek h kultnemu filmu.