Vid Šteh

V zlatem obdobju britanskih televizijskih humoresk se je serija Blackadder ponašala s sila domiselnim in izvirnim konceptom; postavitev osrednjega lika v štiri obdobja britanske zgodovine, skozi katera se njegova osebnost naravno razvija in spreminja. Govora je o Edmundu Blackadderju (briljantni Rowan Atkinson preden je zaslovel z nemim likom Mr. Beana), zarotniškemu, preračunljivemu in egocentričnem hinavcu, ki ga prvič srečamo v alternativni različici srednjeveške Britanije kot sluzavega sina kralja Riharda IV., tekom preostali sezon pa se Edmundovi potomci (vse kakopak odigra Atkinson) znajdejo v vlogah svetovalca Kraljice Elizabete Prve, zvitega oprode kralja Georga IV in v zadnji sezoni kot poročnika, ujetega med umazanimi obrambnimi jarki prve svetovne vojne. Tisto, kar dela nadaljevanko Blackadder tako posebno, je njen osvežujoč črni humor, ki se ne sramuje biti odvraten, politično nekorekten in na trenutke že kar grotesken (to je še posebej izrazito v prvi sezoni, ki izvrstno lovi ravnotežjem med duhovitim in ogabnim), vendar pa ta nikoli ne zaduši posameznih epizod, ki se ponašajo s pikrimi družbeni komentarji na temo sprevrženosti elit, političnega oportunizma, spletk in drugih norosti, ki jih zaznamuje človeška zgodovina. Da kvaliteta štirih sezon ni nikoli upadla, se je treba zahvaliti predvsem fenomenalno izbranem igralskem ansamblu, kjer poleg Atkinsona blestijo še nekateri najbolj poznani britanski komiki kot so Hugh Laurie, Stephen Fry in Tony Robinson, slednji pa je še posebej imeniten kot Blackadderjev zvesti oproda Baldrick. Pri nadaljevanki je fascinanten tudi naslovni lik Blackadderja, ki se skozi sezone spontano spreminja iz zabitega preračunljivca v inteligentnega cinika, kar je že od nekdaj odlika Atkinsonovega komičnega talenta. Seveda pa ne velja pozabiti dejstva, da je Blackadder postregel z enim najbolj ganljivih in pretresljivih epilogov v zgodovini televizije, kjer je za nekaj minut smeh nadomestil molk oz. opomin na to, kako človeštvo ponavlja svoje napake. Eden od vrhuncev britanske televizijske zabave.

Četudi je legendarni Francis Ford Coppola zaslužen za celo vrsto filmskih klasik, se med njegove največje projekte v karieri šteje realizacija več kot štiri desetletja kreativnih sanj v obliki ZF eposa Megalopolis. O Coppolovi zagnanosti priča tudi dejstvo, da se je pred leti spustil v dobičkonosne posle s prodajo vinogradov zgolj zato, da bi zbral dovolj financ za realizacijo filma. Ne glede na končni rezultat, je Coppoli treba priznati vsaj to, da je eden redkih filmarjev, ki samozavestno sledi svoji viziji in je zanjo pripravljen tudi tvegati, kar je v današnjem svetu vse bolj konformistične filmske ponudbe vredno pohvale. Megalopolis je orjaški in pompozen film, ki se poigrava z konceptom vlečenja vzporednic med propadom zahodnega rimskega cesarstva in padcem vse bolj zradikalizirane sodobne Amerike; film se odvija v novodobnem Rimu, ki je nadrealistična imitacija mesta New York, kjer gledalci spremljamo rivalstvo med pragmatičnim županomo Franklinom Cicerom ter genialnim umetnikom in znanstvenikom Cezarjem Catalino, ki s pogledom v prihodnost civilizacije snuje izgradnjo utopičnega mesta Megalopolis. Kot že rečeno; vzporednice med rimskim cesarstvom in sodobno Ameriko so dokaj očitne, toda Coppolin film je prej osebna zgodba o nerazumljenem geniju, ki je vedno korak pred časom, njegove ideje pa so preveč grandiozne za običajnega človeka, kar filmu doda nianse kreativne samovšečnosti in pretencioznosti, vendar pa to ni največjega težava režiserjevega sanjskega projekta. Megalopolis je vizualno atraktiven, razkošen in ambiciozen film, kateremu ni moč očitati predvidljivosti, visoka mera eksperimentiranja s stilom in vsebino pa na več mestih zbudi gledalčevo radovednost. A tu se tudi prednosti filma končajo; Megalopolis je žal še vedno bizarno odigran in brezciljen film z enodimenzionalnimi liki, številnimi vsebinskimi luknjami in pretirano nagnjenostjo k eksperimentiranju, ne da bi Coppola ob tem računal, kako se bo ob ogledu počutil gledalec. Seveda je lepo, da je legendarni režiser uspel realizirati svoj “življenjski projekt”, vendar pa je cena gledalčevega potrpljenja žal previsoka, da bi Megalopolis označili za uspeh.