Zadnja leta je v filmskih grozljivkah moč opaziti trend vrnitve estetike klasičnih VHS kaset oz. njihovega značilnega zrnatega formata, ki ga kakopak povezujemo tudi z našimi nostalgičnimi spomini na odraščanje v 90. letih. Mr. Crocket ne sicer spada v kategorijo omenjenih grozljivk, saj VHS estetiko uporabi kot zgolj to; kot vizualno atraktiven učinek. Naslovni lik je voditelj otroške oddaje z nadnaravnimi sposobnostmi, ki ugrablja otroke iz disfunkcionalnih družin, jim opere možgane in iz njih ustvari hipnotizirane sužnje. Njegove ugrabitve se širijo po okolici, dokler mama enega od pogrešanih otrok ne odkrije način, da bi se zoperstavila diaboličnemu Crocketu, vendar je to lažje rečeno kot storjeno. Mr. Crocket je film, katerega vse težave so na tak ali drugačen način povezane z njegovo (pre)kratko dolžino; 88 minut enostavno ne ponudi dovolj časa, da bi razvil zgodbo in večino likov, ki ostajajo enodimenzionalni in ne pretirano zanimivi. Celo zdi se, da nekje tam zunaj obstaja daljša različica filma, ki bi uspela narediti tako zgodbo kot like bolj zanimive, saj v takšni različici vse deluje prenagljeno in površinsko. Kar pa ne pomeni, da je Mr. Crocket slab film; pravzaprav je zelo soliden poklon Cravenovi klasiki Nightmare on Elm Street, ki postreže z impresivnimi posebnimi učinki, peščico solidnih strašljivih prizorov, odličnim zvokom in izvrstno igralsko predstavo Elvisa Nolasca v vlogi naslovnega zlikovca, ki dobi še največ priložnost, da se razvije in pusti pri gledalcu globji vtis. Mr. Crocket je kratkočasna grozljivka, ki pa bi lahko z malce več poglobljenosti mnogo več.
