Vid Šteh

Nemška režiserka Nora Fingscheidt je s svojima celovečercema System Crasher in The Unforgivable dokazala, da ima čut za prikazovanje usod nerazumljenih žensk, potisnjenih na rob družbe, pa naj gre tu za podivjanega otroka ali travmatizirano osebo, ki jo preganja mračna preteklost. Njen najnovejši film The Outrun sledi tej formuli, hkrati pa jo tudi dopolni s poetičnostjo in nelinearno pripovedno strukturo; zgodba, posneti po spominih britanske pisateljice in igralke Daisy Lewis, spremlja mlado žensko Rono, ki se po odhodu iz klinike za zdravljenje odvisnosti od alkohola vrne na rodni otok na Škotskem, kjer pomaga svojemu duševno bolnemu očetu pri delu na kmetiji, sočasno pa se znajde v dvojnem konfliktu z iskanjem boljšega jutri in še vedno gorečo željo po pitju. Skozi serijo prebliskov iz preteklosti gledalce dobi vpogled v njen padec v brezno popivanja in propadlo zvezo, hkrati pa Rona preko spoznavanja zgodovine rodnega otoka in njegovega ekosistema (da bi premagala željo po alkoholu, se zaposli v inštitutu za raziskovanje ptic) išče odgovore na vprašanja, ki jo spremljamo je že ranega (in travmatičnega) otroštva. The Outrun je film, ki ambiciozno in spretno prepleta elemente surovega socialnega realizma in liričnega simbolizma, kar sicer nekoliko predvidljivi zgodbi o prebolevanju in iskanju smisla doda nekaj dobrodošle svežine. Srčika filma se kakopak nahaja v kompleksni osrednji junakinji, ki jo čudovito odigra Saoirse Ronan in s svojo čustveno intenzivno predstavo znova dokaže, da je ena od najboljših igralk svoje generacije. Fingscheidtova do problematike alkoholizma pristopa odgovorno in iskreno, nelinearnost pripovedi ni preveč moteča, obenem pa film z vpeljavo elementov škotske folklore zgodbo simbolično obogati in ji doda potreben navdihujoči duh. S filmom tako ni popolnoma nič narobe, razen tega, da je njegova zgodba precej standardna štorija o posamezniku, ki skuša ubežati temačni preteklosti in najti nov smisel v življenju. Navkljub predvidljivosti pa je The Outrun izredno ganljiva čustvena karakterna drama, ki ostane zasidrana v gledalčevem spominu.

Črnohumorna psihološka drama A Different Man se loteva problematike, ki je v filmski umetnosti še vedno pogosto zamolčana; gojenje predsodkov javnosti do oseb, ki bolehajo za telesnimi deformacijami in premagovanje notranje stiske dotičnih posameznikov, ki se s težavo rešijo mentalitete samouničujočega pomilovanja. Osrednji lik filma je Edward (Sebastian Stan), katerega obraz je porasel z benignimi tumorji, zato kot igralec težko pride do dela; njegovi edini “vidnejši uspeh” je nastop v izobraževalnem videu o premagovanju predsodkov drugačnih, zaradi svojega zdravstvenega stanja pa je obsojen na življenje v osami, kamor se zateče pred obsojajočimi pogledi ljudi. Ko s pomočjo eksperimentalnega zdravila čudežno ozdravi, opusti igralski poklic in postane uspešen nepremičninski agent, vendar ga splet okoliščin pripelje do sprejetja vloge v gledališki predstavi, kjer – dobesedno – igra svoj pretekli jaz, kar v njem zbudi krizo identitete. A Different Man je film, ki premore veliko adutov, še posebej kar se tiče igralskih predstav (tako Stan kot Adam Pearson, ki odigra vlogo Edwardovega naključnega “dvojnika” sta v svojih vlogah izvrstna), posrečenih črnohumornih šal in nekonvencionalnega pripovednega toka, ki poskrbi, da zgodba nikoli ne zapade v predvidljivost in osladnost. Navkljub temu pa filmu močno spodrsne pri izredno pomembni nalogi; povedati zanimivo zgodbo z liki, za katere bi gledalcu moralo biti mar. Od takšne vrste filma se pričakuje, da bo imel bolj počasen tempo, toda težava nastane, ko počasnost zelo hitro pripelje do monotonosti in nevznemirljivosti; dolgočasna atmosfera, neizstopajoča vizualna podoba in emocionalno presenetljivo prazna zgodba kvarijo svetle trenutke briljance, filmu pa ne pomaga niti to, da je večina likov bodisi zelo zoprnih bodisi tako enodimenzionalnih, da se jih bo gledalec zelo hitro naveličal. A Different Man je tako film z dobrimi idejami, ki pa so žal ostale ujete na papirju.