Mnenja o tem, kdaj se je znotraj žanra filmskih grozljivk rodil t.i. slasher, so deljena; nekateri so mnenja, da je ta podžanr rodila Hitchcockova klasika Psycho, mnogi pa ob omembi besede slasher najprej pričakovano pomislijo na uspešnici Halloween in Friday The 13th. Toda nekaj let pred zadnjima dvema filmoma se je pojavil še eden, ki je mnogo let ostajal (krivično) spregledan; Black Christmas v režiji Boba Clarka iz leta 1974 je nekakšen dedek slasherja, saj je prvi uporabil elemente, ki so bili kasneje reciklirane v praktično vsaki filmski klavnici iz 70., 80. in celo 90. let. Naslovu filma primerno se zgodba odvija v božičnem času in spremlja skupino razposajenih študent, ki živijo v najemniški hiši in postanejo tarča neznanega zalezovalca, ki jih sprva nadleguje z obscenimi telefonskimi klici, vendar pa kmalu zatem vlomi v njihovo hišo in začne pobijati eno za drugo. Black Christmas je podobno kot kasneje Halloween slasher, ki se ne zanaša na ekscesno prelivanje krvi in groteksno nasilje, ampak se posveča grajenju izredno temačne atmosfere in počasnemu suspenzu, ki je še posebej izrazit v prizorih, kjer gledalci spremljamo dogajanje skozi oči antagonista. Clarkov film je tako čudovito subtilen, misteriozen in dvoumen, saj ves čas namerno ohranja nedorečenost zgodbe, kjer tudi zlikovčevi motivi in celo identiteta ostajajo prepuščeni gledalčevi interpretaciji, kombinacija vseh teh elementov pa ustvari nepozabno klasično srhljivko, brez katere zgodovina žanra ne bi bila ista. Omeniti še velja pristne igralske predstave, simpatične humorne vložke ter preproste, vendar dovolj všečne like, ki dogajanje naredijo še bolj dramatično. Black Christmas resda nekoliko zaostaja za prihodnjimi klasikami kot je Halloween, vendar je še vedno pionirski slasher, ki bo brez kančka dvoma navdušil oboževalce žanra.

Leto 1973 je bilo za zgodovinsko filmske grozljivke prelomno, saj je luč sveta ugledala zastrašujoča klasika The Exorcist, ki je tudi danes, po več kot pol stoletja, upravičeno okronana kot eden od najbolj strašljivih filmov vseh časov. Film o reševanju deklice Regan (fenomenalna Linda Blair), ki jo obsede demon, je postal globalni fenomen in štiri leta kasneje je kakopak luč sveta ugledalo katastrofalno in povečini nesmiselno nadaljevanje The Exorcist II: The Heretic, ki je za naslednjih 13 let zaprl vrata potencialni franšizi, ki obstaja zgolj za kovanje dobička. Šele leta 1990 pa se je William Peter Blatty, pisec literarne predloge in scenarist zgoraj omenjene mojstrovine, vrnil v svet izganjanja hudiča z The Exorcist III: Legion, glavni junak pa je detektiv Kinderman, ki je bil v prvem filmu stranski lik in zgolj posredno vpleten v reševanje deklice Regan. Tokrat, dobrih petnajst let kasneje, raziskuje serijo grozljivih okultnih umorov, ki močno spominjajo na zločine dolgo pokojnega serijskega morilca, hkrati pa naj bi bili povezani s smrtjo duhovnika Karrasa, ki je Regan rešil življenje. Velja omeniti, da je bil The Exorcist III: Legion sprva zamišljen kot samostojen film brez močnejših navezav na predhodnike (še posebej nadaljevanje), vendar je bil Blatty pod pritiskom studia prisiljen vstaviti močne namige na zgodbo iz prvega filma. Takšen pristop je seveda recept za katastroto, toda Legion je spretno zrežirano, odlično odigrano in daleč najboljše nadaljevanje v franšizi, ki prepričljivo kombinira okultne motive, zloveščo demonsko mistiko in temačno atmosfero. Blatty se izkaže kot dober režiser, ki zna ustvariti vzdušno dogajanje, kompleksno zgodbo in cel kup strašljivih trenutkov, na pomoč pa mu priskoči tudi odlična igralska zasedba, še posebej veteran George C. Scott in diabolični Brad Dourif. Navkljub mnogim adutom pa ima pričujoči film največje težave s tem, ko skuša na vse možne načine poustvariti strašljivo ozračje iz izvirnika, kar pa je nemogoče, zato veliko prizorov izganjanja hudiča izpade prisiljeno in neprepričljivo. The Exoricst III: Legion je daleč za svojim slavnim predhodnikom iz leta 1973, a je kljub temu njegova dostojna nadgradnja.