Nekje proti koncu romana Ženska iz samopostrežne trgovine japonske pisateljice Sayake Murata, eden od osrednjih likov izlušči neprijetno filozofsko misel o tem, kako se svet od prazgodovine pa vse do današnjih dni v svojem bistvu ni preveč spremenil; še vedno smo priča močni družbeni razklanosti in obsesivnemu iskanju vseh mogočih sredstev, da bi lahko vsak izmed nas postal “normalen”, kar v prostem prevodu pomeni, da si moraš najti službo, ustvariti družino, poviti par otrok in vzdrževati status zadovoljnega in produktivnega člana družbe. Ženska iz samopostrežne trgovine je zgodba o človeku, ki mu ta status (še) ni uspelo doseči; Keiko Furukura je osamljena 36 – letna prodajalka v samopostrežni trgovini, ki jo že od malih nog spremlja strah pred dejstvom, da je drugačna. Svojo drugačnost skuša skriti s sprejetjem službe v trgovini, kjer se skozi leta redno menjava osebje, le ona pa ostaja na istem mestu in v očeh znancev, prijateljev in celo lastne družine čudakinja. Vendar pa se ji življenje spremeni, ko v službi spozna sicer odvratnega, lenobnega in arogantnega sodelavca, ki se po spletu okoliščin vseli v njeno majhno stanovanje, kar sproži cel kup neprijetnih govoric in drugih nevšečnosti.
Murata s svojim romanom izpostavlja trpko resničnost marsikatere ženske po tridesetih, ko družba od nje nezavedno pričakuje, da bo prevzela trojno vlogo karieristke, žene in matere, vsak njen korak pa mora služiti kot približek normalnosti, po kateri vsi “hrepenimo”. Roman, ki ga je moč prebrati na en mah, je napol satira in napol romantična komedija z bizarnimi zasuki, vendar pa je njen fokus predvsem na subtilnem slavljenju žensk, ki so pripravljene sprejeti ceno lastne svobode in ob pogledu na ogledalu videti nekaj, na kar so ponosne, pa četudi se družba s tem ne strinja. Skozi tekoč in berljiv jezik, odličen smisel za humor ter galerijo likov, ki jih tako ali drugače vedno srečujemo v vsakdanjem življenju, je Ženska iz samopostrežne trgovine simpatično in kratkočasno branje, ki bralce opomni na lasten položaj v svetu in kako tega ne smemo jemati za nekaj samoumevnega. Zaradi plemenitega pristopa do tematike in uravnotežene mere realizma in sentimentalizma lahko romanu odpustimo nekatere pomankljivosti kot so problematičen “romantični” zaplet, ki je preveč sproščen pri prikazu odkritega psihičnega nasilja nad glavno junakinjo ter zaključek, ki ga bo bralec uganil že po prvi tretjini.
Simpatični spomin na to, kako dragocen je lahko naš obstoj.
